Msgr. Stanislav Zore daroval mašo v čast sv. Jožefmarija Escrivája

LJUBLJANA (četrtek, 25. junij 2015, RV) – Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je  ob 18.30 v ljubljanski stolni cerkvi daroval sv. mašo v čast sv. Jožefmarija, saj se 26. junija v katoliški Cerkvi spominjamo obletnice odhoda sv. Jožefmarija Escrivája v večnost. Pridigal je msgr. Stanislav Zore. Zbrane pa je nagovoril tudi regionalni vikar Opus Dei v Sloveniji, dr. Rafael Arias. Iz prelature Opus Dei so sporočili, da bo nabirka med to mašo namenjena za Konferenčni center SAXUM v Sveti deželi, ki je namenjen duhovnim vajam in oskrbi romarjev.

Uvod v mašo msgr. dr. Rafaela Ariasa

Homilija msgr. Stanislava Zoreta

Spoštovani bratje duhovniki, drage sestre redovnice, spoštovani člani osebne prelature Opus Dei, dragi bratje in sestre.

Z veseljem vas pozdravljam v ljubljanski stolnici. Zbrali smo se ob obletnici smrti svetega Jožefmarije Escrivaja, ki je ustanovil Opus Dei. Umrl je pred štiridesetimi leti, in sicer 26. junija 1975 na glavnem sedežu prelature v Rimu. Papež Janez Pavel II. ga je 17. maja 1992 razglasil za blaženega, deset let pozneje, 6. oktobra leta 2002 pa ga je razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je sedaj tudi že sam sveti papež Janez Pavel II. dejal: »Sveti Jožefmarija je bil poklican, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in dokazal, da so vsakdanje življenje in običajna opravila pot posvečenja. Lahko bi rekli, da je bil svetnik vsakdanjosti.«

Ta papeževa izjava nam Jožefmarija predstavlja kot koncilskega svetnika. Pravzaprav je v svetniški intuiciji koncil celo prehiteval. Sicer pa je vedno tako, da Božja milost prehiteva človeška iskanja, ki šele po določenem času pridejo do potrebnih spoznanj. Tako tudi Cerkev včasih nekoliko z zamikom prepoznava in sprejema delovanje milosti.

2. Vatikanski koncil je v temeljnem dokumentu tega cerkvenega zbora, v dogmatični konstituciji o Cerkvi dejal, da je svetost temeljna poklicanost vseh krščenih. Prav to je za svoje življenjsko poslanstvo sprejel tudi Jožefmarija. Bog mu je jasno pokazal poslanstvo, ki mu ga je hotel zaupati: novo pot svetosti v Cerkvi, ki je odprta za ljudi vseh slojev in prepričanj, ki se trudijo posvečevati običajno delo sredi sveta, ne da bi se pri tem odrekli svojemu stanu.

V našem času zavest poklicanosti k svetosti potrebuje novih spodbud. Živimo namreč v času izbirne duhovnosti. Ljudje se obnašamo kot v veleblagovnici. Sprehajajo se med policami in v nakupovalni voziček nalagajo stvari, ki pritegnejo njihovo pozornost, ker verjamejo, da jim bo to pomagalo na poti do zadovoljstva in sreče, pa tudi do rešitve vseh stisk in težav. Pri tem podlegajo dvojemu: po eni strani ponudbi, ki jim jo v vsem sijaju in z izbranimi besedami in metodami predstavlja svet dobička, po drugi strani pa svoji želji, da bi s čim manjšim naporom in v čim krajšem času izpolnili vse svoje želje in uresničili vse svoje načrte. Na isti način in na isti ravni potem posegajo tudi po duhovnosti, ki jim obljublja rešitev vseh njihovih problemov in popolno uresničenje samega sebe. Človeka ta način uresničevanja samega sebe na koncu vedno pripelje do razočaranja, saj se človekovo srce umiri samo v Bogu, kakor je povedal sveti Avguštin.

Umiritev srca v Bogu pa je svetost, ki je gotovo vzvišen in težaven cilj. A kot pravi Jožefmarija, se »svetnik ne rodi: oblikuje se v nenehni igri Božje milosti in človekovega odgovora nanjo. 'Vse, kar se razvija, se začne tako, da je najprej majhno. Šele ko se postopoma hrani, ob nenehnem napredovanju počasi postaja veliko' (sv. Marko Eremita). Zato Eskriva pravi, da moraš biti izjemno pozoren na najbolj nepomembne podrobnosti, če se želiš vesti kot dosleden kristjan, kajti svetost, ki jo od tebe zahteva naš Gospod, se doseže tako, da z Božjo ljubeznijo opravljaš vsakodnevno delo in obveznosti, ki so skoraj vedno sestavljene iz malenkosti. Pred Bogom doseže zmago tisti, ki se bori, da bi ravnal kot pravi kristjan: nekakšne vmesne rešitve ni« (Eskriva, Veličina vsakdanjega življenja).

Glede na čas, v katerem živimo in na družbo, katere del smo, se mi zdi, da moramo svojo svetost na poseben način dosegati in potrjevati v odnosu do družine in družinskega življenja. Temelj celovite družine je zakon in harmonično življenje zakoncev je zagotovilo harmoničnega življenja družine. »Za kristjana zakon ni le navadna družbena ustanova in še manj zdravilo za človeške slabosti. Je pravi nadnaravni poklic. Zakonci so poklicani, da posvečujejo svoj zakon ter da se posvečujejo v tej zvezi … Posvečevati dom dan na dan, z ljubeznivostjo ustvarjati pristno družinsko domačnost: za to gre. Da bi pa posvečevali vsak dan, je potrebno, da gojimo veliko krščanskih kreposti. Najprej vero, upanje in ljubezen, potem pa razsodnost, zvestobo, odkritosrčnost, ponižnost, delavnost, veselje.

Iz takšnega zakona živi dobra družina, v kateri se oče in mati najprej podarjata drug drugemu, potem pa oba skupaj živita za svoje otroke. Potrebno je, da si starši vzamejo dovolj časa za svoje otroke, da se ukvarjajo z njimi. Otroci so važnejši od poslov, od dela, od počitka. Starši se morajo zavedati, da otroci v njih ne iščejo nekoliko več znanja ali kolikor toliko tehtne nasvete, ampak nekaj več: pričevanje o vrednosti in smislu in veselje do življenja« (Eskriva, Pridiga za božič 1970). Po besedah papeža Frančiška bo tudi sinoda o družini oktobra letos imela poslanstvo, da družinam pomaga ponovno odkriti lepoto njihovega poklica.

Morda se nam zdi, da nas vse to presega. Da naša družina ni idealna, da nismo najboljši starši in da smo še daleč od svetosti v vsakdanjem življenju. Naproti nam prihaja Jezus v današnjem evangeliju. Peter je ob njem spoznal svojo grešnost in ga je prosil, naj odide od nega, ker je grešen človek. Jezus njegove grešnosti ni zanikal, dal pa mu je obljubo: »Iz tebe bom naredil ribiča ljudi« (Lk 5,11). Jezus bo tudi na nas izpolnil svojo obljubo. Le dovoliti mu moramo, da ostane v naši bližini. Da on uresničuje Božji načrt glede nas, kakor mu je to dovolil Jožefmarija. Zaradi Jezusa, ki je deloval v njem, je bilo njegovo življenje rodovitno in se je uresničilo v svetosti. Jezus bo tudi naše življenje naredil rodovitno in ga uresničil v svetosti. Sveti Jožefmarija, prosi za nas. Amen. 

Zahvala msgr. dr. Feliuja Torre