Kardinal Parolin ob štiridesetletnici Helsinške sklepne listine

RIM (sreda, 24. junij 2015, RV) – Letos mineva štirideset let od konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, ki se je leta 1975 sklenila v Helsinkih na Finskem. In sicer se je ta dogodek zaključil s Helsinško sklepno listino, ob katere štiridesetletnici je včeraj na italijanskem senatu v Rimu potekal poseben simpozij. Na njem je sodeloval tudi vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Med drugim je dejal, da konferenca »ni bila navaden dogodek, ampak proces velikega pomena za sodobne mednarodne odnose«.

Kardinal je sicer opisal vlogo Svetega sedeža v Helsinkih. Njegovo sodelovanje na konferenci ni bilo nekaj naravnega, ampak je šlo za konkretno odločitev, kateri je bil naklonjen takratni papež Pavel VI. Sveti sedež namreč na podobnih političnih dogodkih ni kot polnopraven član sodeloval že vse od Dunajskega kongresa leta 1815, navsezadnje pa so ga k nesodelovanju zavezovali tudi lateranski sporazumi. Vatikanska diplomacija se je v Helsinkih tako zavzela predvsem glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vzdržala pa se je pri temah glede strateške varnosti in politike.

Končna odločitev za sodelovanje je imela za seboj več utemeljitev. Pavel VI. je dobro poznal diplomatske dejavnosti. Zato je bil pozoren na vlogo Svetega sedeža v mednarodnih odnosih, zlasti kar je zadevalo spodbujanje miru na svetu. Povabilo na konferenco je bilo obenem tudi priznanje teže, ki jo je imel Sveti sedež. In sicer kot predstavnik katoliške Cerkve, ne zgolj kot ena izmed držav. Še en razlog za nagibanje k sodelovanju je bil, da je Sveti sedež Evropo videl kot celoto, brez železne zavese, ki je ločevala narode na vzhodu in zahodu. Konferenca se je zdela priložnost, ki bi lahko spodbudila »ponovno sestavo evropske enotnosti«. Poleg tega naj bi obravnavala prav teme miru, varnosti in sodelovanja, ki jih je vedno spodbujala vatikanska diplomacija. Njena prisotnost bi konceptu miru tako lahko poleg političnega dodala še moralni temelj. Kot idealno osnovo le-tega pa je predlagala versko svobodo. Iz zavesti, odprte za razsežnost transcendence, namreč izvirajo vse ostale svoboščine in človekove pravice, na katerih temelji pravi mir, ki ni samo politične narave.

Četudi Helsinška sklepna listina ni imela zavezujočega pravnega pomena, je za države predstavljala politično in moralno obvezo. Človekove pravice so tako postale področje, ki je povzročilo premikanje in čez čas tudi spremembe v vzhodnem bloku. In čeprav je pobuda za konferenco prišla z vzhoda prav z namenom, da bi se utrdila razdeljenost Evrope, je le-ta poudarila enotnost celine. Sklepna listina je v desetih načelih sicer potrdila nedotakljivost meja. A ker je obenem priznala pravice človeka ter narodov in temeljne svoboščine, med katerimi so svoboda vere, mišljenja in vesti, je s prav tolikšno jasnostjo opredelila medsebojne odnose med narodi. Dokument je postal prvo dejanje in temelj nadaljnjih pogajanj. Navkljub hladni vojni je bil najden »skupen jezik«.

Vse do leta 1989 je med vzhodom in zahodom sledila dialektika o temeljnih svoboščinah in človekovih pravicah. Hladna vojna je še pokazala svoje sunke in čutile so se posledice, a dialog se ni več nikoli prekinil. To je po eni strani ustvarilo določeno povezavo med varnostjo in mirom, po drugi pa tudi neke vrste skupen zakonik vedenja. Ta dva dejavnika sta bodisi obstala bodisi propadla skupaj.

Kardinal Parolin je tako spomnil še na besede Janeza Pavla II. med njegovim obiskom Finske leta 1989. Izgovoril jih je torej prav na kraju, kjer je bil dokument podpisan: »Slovitih deset načel, ki začenjajo Helsinško sklepno listino, predstavlja temelj, na katerem evropski narodi, ki so bili leta žrtve tolikih vojn in ločitev, sedaj želijo utrditi in obvarovati mir.« Načela spodbujajo sodelovanje, ki izhaja iz medsebojnega zaupanja. V tem kontekstu dialog ni nikoli zapravljanje časa. Je orodje za doseganje miru, tako kot je zaščita človekovih pravic jamstvo za njegovo ohranjanje.

Spominsko slavje ob štiridesetletnici Helsinške sklepne listine pa je navsezadnje priložnost za poziv k varovanju in gradnji »našega skupnega doma« in takemu delovanju, ki ne spodbuja tiste »kulture odmetavanja«, ki vrednost človeškega bitja meri zgolj v skladu z ekonomskimi kategorijami. Kjer je upoštevana verska svoboda in se tako varuje tisto razsežnost človeka, ki presega materialno in imanentno, se varuje tudi skupno dobro. In sicer vseh državljanov, vernih in nevernih. Tam se po Parolinovih besedah ne zanemarja revnih, poslednjih, manjšin, periferij in tudi ne vseh tistih, ki potrebujejo posebno spremljanje, ker je njihov glas prešibek, da bi sami uveljavili svoje pravice.