Torino: Jožef Cafasso, Jožef Benedikt Cottolengo, Janez Bosko

TORINO (četrtek, 18. junij 2015, RV) – Mesto Torino, ki ga bo papež Frančišek obiskal to nedeljo in ponedeljek, je zaznamovalo več svetnikov. Že včeraj smo omenili bl. Piera Giorgia Frassatija. Danes se zaustavljamo ob sv. Janezu Bosku, sv. Jožefu Cafassu in sv. Jožefu Benediktu Cottolengu. Prav dvestoletnica rojstva prvega je bila povod za izpostavitev torinskega prta, zaradi katere bo papež poromal v Torino.

Sv. Janez Bosko, apostol mladih, njihov »oče in učitelj«, je eden najbolj poznanih svetnikov naše dobe. Živel je med letoma 1815 in 1888. Bil je učenec sv. Jožefa Cafassa (1811–1860), še enega torinskega zgleda svetosti, ki je življenje posvetil odrinjenim na rob, bolnikom, prostitutkam, zločincem v zaporih, obsojenim na smrt. Po njegovem nasvetu in s spodbudo pastoralne gorečnosti se je začela don Boskova izkušnja oratorijev. In sicer kot konkreten odgovor na številne stiske mladih v mestu, ki so bile posledica imigracije s podeželja. Želel je, da bi postali »dobri kristjani in pošteni državljani«. Zato je oratorij oblikoval kot kraj srečevanja, razvedrila, evangelizacije, kateheze in tudi priprave na poklic. Njegovo najvišje pedagoško načelo je bila »ljubeznivost«.

Papež Frančišek se bo s salezijanci, ki jih je ustanovil sv. Janez Bosko, srečal v nedeljo popoldne v cerkvi sv. Marije Pomočnice. Srečanja se bodo prav tako udeležile hčere Marije Pomočnice. Obenem bo papež pozdravil tudi mlade vzgojitelje in animatorje iz oratorijev. V nadaljevanju pa bo odšel v Cottolengo, kjer se bo srečal še z bolniki in invalidi.

Ta kraj je poznan pod imenom torinskega svetnika, ki je njegov začetnik. Gre za ustanovo, katere ime je v resnici Mala hiša Božje previdnosti. Nastala je, ko je sv. Jožef Benedikt Cottolengo, ki je živel med letoma 1786 in 1842, v neki umazani sobi videl umreti mlado mater. In sicer zgolj zaradi neučinkovitosti takratnega zdravstvenega sistema. Ustanova je sprva predstavljala zgolj dve sobi, na koncu pa je v Valdoccu nastalo pravo »mesto dejavne ljubezni«: kraj zdravljenja in molitve, bolnica ter obenem dom za tiste, ki drugje niso zaželeni.