Škofijski simpozij o starših. Papež: Poklicanost, občestvo, poslanstvo

VATIKAN (ponedeljek, 15. junij 2015, RV) – V nedeljo pozno popoldne se je na Trgu sv. Petra v Vatikanu z molitvenim srečanjem začel rimski škofijski simpozij. Udeležilo se ga je okoli 20 tisoč oseb. Navzoč je bil tudi papež Frančišek, ki je svoj govor posvetil družinam. Tema simpozija je letos namreč posvečena staršem.

Mesto potrebuje moralno in duhovno prenovo
Sveti oče je pojasnil, da se že nekaj let premišljuje, kako posredovati vero novim generacijam mesta, ki »potrebuje resnično moralno in duhovno prenovo«. Slednja je pomembna naloga, saj se zdi, da je vse isto in da je vse relativno; da je evangelij lepa zgodba, da ga je lepo brati, da pa ostane le pri ideji in se ne dotakne srca. Zato naše mesto, kot je poudaril papež, potrebuje prenovo. Prizadevanje zanjo pa je še zlasti pomembno, ko se govori o vzgoji otrok in mladih, za  katero so kot prvi odgovorni starši. Otroci slišijo »te čudne ideje, te ideološke kolonizacije«, ki po papeževih besedah »zastrupljajo dušo in družino« ter »uničujejo družbo in državo«.

Poklicanost: Otroci vas opazujejo!
Poklicanost, občestvo in poslanstvo: to so tri besede, ob katerih se je papež Frančišek zaustavil v nadaljevanju in ki izražajo skrivnost starševskega življenja. Sveti Pavel je zapisal, da od Boga izvira vsako očetovstvo, in dodamo lahko, da tudi vsako materinstvo. »Vsi smo otroci, a postati oče in mama je poklicanost od Boga … Gospod vas je izbral, da se ljubite in posredujete življenje.« Ti dve stvari sta zelo lepa poklicanost staršev. Zaradi nje so na povsem poseben način podoba in podobnost Boga. Postati oče in mama pomeni zares uresničiti se v polnosti, saj pomeni postati podobni Bogu. »Kot starši ste poklicani vse krščene spominjati, da je vsakdo, četudi na drugačen način, poklican biti oče ali mama.« Tudi duhovnik, redovnica ali katehet so poklicani k duhovnemu očetovstvu ali materinstvu. »Bog kliče, da bi postali starši, moške in ženske, ki verjamejo v ljubezen, ki verjamejo v njeno lepoto.« Papež Frančišek je dodal, da je ljubezen lepa tudi, kadar se starši sprejo, saj se na koncu pobotajo – pobotati se po vojni pa je zelo lepo.

Ko gledajo svoje starše, morajo otroci odkriti, kako lepo je ljubiti se. Zato starši ne smejo nikdar pozabiti, da jih otroci vedno gledajo. Ne samo takrat, ko jih nečesa učijo. Otroci starše gledajo tudi, ko se ti pogovarjajo, ko se vrnejo z dela, ko povabijo prijatelje, ko počivajo. »Iz vašega pogleda, iz vaših besed in iz vaših gest poskušajo doumeti, če ste srečni, da ste postali starši, če ste srečni, da ste mož in žena, če verjamete, da na svetu obstaja dobrota. Opazujejo vas – ne le, da vas gledajo, opazujejo vas – da bi videli, če je mogoče biti dobri in če je res, da se z medsebojno ljubeznijo premaga vsako težavo.« Za otroka ni večjega nauka in pričevanja od tega, da vidijo svoje starše, kako se nežno ljubijo, se spoštujejo, so prijazni drug do drugega, si medsebojno odpuščajo: »Še preden prebivajo v domu, narejenem iz opek, otroci prebivajo v nekem drugem domu, bolj bistvenem: prebivajo v medsebojni ljubezni staršev.« Ljubezen je torej poklicanost staršev.

Občestvo: Različnost je bogastvo
Papež Frančišek se je nato zaustavil ob občestvu. Vemo, da je Bog »občestvo v različnosti treh Oseb Svete Trojice«. Tudi biti starši je utemeljeno na različnosti med moškim in žensko, ki je »temeljna in konstitutivna za človeško bitje«. Različnost je bogastvo, je pri tem spomnil papež. Občestvo zatorej pomeni pomagati drugemu rasti, pomagati mu, da je bolj moški ali bolj ženska. Izziv, da gredo naprej v svoji različnosti, zakonce obogati in jim pomaga zoreti. Na ta način različnost postane »komplementarnost in tudi vzajemnost«. To pa je otroke zelo pomembno, saj njihova identiteta zori, ko se soočajo z različnostjo in ljubeznijo med očetom in mamo.

Boleče je, kadar družina živi v napetosti, ki je ni mogoče razrešiti. Ko se pojavijo prvi znaki le-te, imajo starši dolžnost do sebe in do otrok, da prosijo za pomoč. In sicer predvsem Boga: »Gospod vam bo dal moč, da boste razumeli, da je zlo mogoče premagati, da je edinost večja od spora, da je rane, ki smo si jih zadali, mogoče pozdraviti – v imenu ljubezni, ki je večja, tiste ljubezni, h kateri vas je On z zakramentom zakona poklical, da jo živite.« Papež je zatem poudaril, da se vzgojna naloga ne prekine niti, kadar se ločitev zdi neizogibna: »Vedno ste in boste oče in mama, ki pa ne moreta živeti skupaj zaradi ran in problemov.« A za dobro in srečo otrok je nujno priti do sporazuma, sodelovanja in skladnosti. Otroci ne smejo biti izrabljeni kot talci. Papež je dodal še, koliko zla povzročijo ločeni starši, ki otrokom drug o drugemu govorijo slabo. Svoje probleme morajo zadržati zase in jih ne prenašati na otroke. »Obstaja pa tudi pot odpuščanja.« Če si odpustijo in sprejmejo svoje omejitve, starši lažje razumejo in sprejmejo tudi krhkost in slabotnost svojih otrok. Tako pa se nato tudi oni ne prestrašijo pred ovirami, ne izgubijo poguma, ampak gredo naprej.

Poslanstvo: Bodite misijonarji svojih otrok!
Dar zakona ima tudi svoje poslanstvo, je še kot tretji element izpostavil papež Frančišek. »Ste sodelavci Svetega Duha, ki nam šepeta Jezusove besede! To bodite tudi za vaše otroke! Bodite misijonarji svojih otrok.« Otroci se iz besed in življenja staršev lahko naučijo, da hoditi za Gospodom podarja navdušenje, željo, da bi se podarili za druge, podarja upanje, tudi v težavah in bolečini, saj niso nikoli sami, ampak vedno z Gospodom in brati.

Stari starši: Modrost in spomin
Preden je zaključil, je papež Frančišek nekaj besed namenil še starim staršem, ki morajo v družini vedno imeti dostojanstveno mesto, saj so »modrost in spomin ljudstva«: »Stari starši v hiši so bogastvo.« Čisto na koncu pa je papež spomnil na besede nekega otroka, ki je dejal: »Danes sem videl očka in mamo, kako sta se poljubila. Kako lepo!«