Pri rovu sv. Barbare v Hudi Jami spominska slovesnost in sveta maša

HUDA JAMA (sobota, 13. junij 2015, RV) – Mineva 70 let od najhujšega zločina zoper človečnost v Hudi Jami. V maju in juniju 1945 je na najbolj krut način ugasnilo več tisoč življenj, tudi otroških. Smrtonosna roka ni prizanesla nikomur, v rovu Sv. Barbare v Hudi Jami so posmrtni ostanki Slovencev, Nemcev, Hrvatov, Srbov, ...

Društvo za urejanje zamolčanih grobišč je danes, v soboto, 13. junija 2015, ob 11. uri pri rovu Sv. Barbare v Hudi Jami organiziralo spominsko slovesnost in sveto mašo, ki jo je ob somaševanju škofa gospićko - senjske škofije, msgr. dr. Mile Bogovića, predstavnika avstrijske škofovske konference, priorja Edmunda Rudolfa Wagenhoferja daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek.

Osrednja govornica je bila poslanka in predsednica Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti Eva Irgl, slovesnosti pa so se udeležili tudi predsednik SDS Janez Janša, podpredsednika Alenka Jeraj in dr. Milan Zver, predsednik Sveta SDS France Cukjati, številni poslanke in poslanci ter drugi vidni predstavniki Slovenske demokratske stranke.

Več tisoč ljudi je danes prišlo na mesto spomina na stotisoče nedolžnih žrtev povojnih pobojev v Hudi Jami in na več kot 600 množičnih grobiščih drugod po Sloveniji, ter mestu opomina za vse nas, ki imamo dolžnost, da žrtve dostojno pokopljemo in poskrbimo, da se grozote nikoli več ne ponovijo.

Video posnetek celotne spominske slovesnosti in svete maše.

Uvod v spominsko slovesnost

Homilija msgr. Stanislava Lipovška

Govori

Govor poslanke in predsednice Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti Eve Irgl
Spoštovani predsednik Slovenske demokratske stranke g. Janez Janša, spoštovani tuji in domači predstavniki politične oblasti, spoštovani cerkveni dostojanstveniki, spoštovani g. Roman Leljak, predsednik Društva za ureditev zamolčanih grobov.

Čutim veliko odgovornost, obenem pa posebno čast, ker mi je danes dano, da vam lahko spregovorim ob spominski slovesnosti, namenjeni tragičnim dogodkom takoj po koncu 2. svetovne vojne, kjer so bili v Barbara rovu pomorjeni Slovenci, Hrvatje, Nemci, Srbi ….

Spoštovani,
ni besed, ki bi lahko opisale grozoto trenutka, ko so na mestu, kjer smo se zbrali, izdih za izdihom ugašala življenja. Tu, in po drugih moriščih po Sloveniji, je v agoniji bilo na silo, brez dokaza krivde, pomorjenih nešteto ljudi.

Otrokom so bili po krivici odvzeti očetje, po krivici so jim bile odvzete mamine roke, ki bi jih morale božati, po krivici so bile bratom odvzete sestre, nečakom strici, vnukinjam dedki. Koliko generacij je moralo tu, na tem mestu, in drugod po državi nasilno končati svojo pot? Izdihnili so brez možnosti, da bi se branili, brez možnosti, da bi se izrekli za nedolžne, brez možnosti, da bi dokazali svojo pravico.

V zgodovino so bili pahnjeni kot izdajalci
Izdajalci naroda. Niti minimalni postopki niso bili izpeljani za ugotavljanje kakršnekoli morebitne krivde. Pomorjeni so bili na podlagi ideološkega kriterija. Komunistična partija je odrejala likvidacije, OZNA in KNOJ pa sta jih izvrševali. Niso bili izdajalci naroda, bili pa so politični nasprotniki partije.

Zaradi tega so zgodovinarji, publicisti in raziskovalci, ki preiskujejo tedanji čas, dolžni z vso skrbnostjo vložiti vse napore in moči v to, da se po vojni pomorjenim, skozi dejanski prikaz dejstev, zlasti zaradi mnogih krivično zapisanih zgodb, omogoči, da si lahko operejo ime.

Revizija zgodovine mora biti narejena. In revizija zgodovine ne pomeni političnega revanšizma ali potvarjanja dejstev. Pomeni le iskanje resnice in pravice. Pomeni, da nimajo in ne smejo imeti izključne pravice do njene razlage le tisti, ki so po vojni nasilno prevzeli oblast, ter njihovi današnji politični nasledniki. Kdo jim daje pravico, da se obnašajo, kot da imajo ekskluzivno pravico do vsebine zgodovine? Kdo pa so ti ljudje, ki nam vsakokrat, ko želimo odpreti temo povojnih pomorov in osvetliti okoliščine z zgodovinskimi dejstvi, žugajo, da oni pa že ne bodo dovolili revizije zgodovine? To, da zaščitiš dostojanstvo žrtev in njihovih svojcev, tako da omogočiš, da se sliši in zapiše tudi druga stran zgodbe, ne pomeni potvarjanja zgodovine, temveč pomeni etično ravnanje, ki v sebi nosi zgodovinski spomin, ki ga moramo odgovorno zapustiti našim zanamcem.

Edini vodili vseh nas pri teh vprašanjih bi morali biti resnica in vest. Zgodovinska resnica je nedvomno tista, ki zaznamuje sedanjost in postavlja temelje prihodnosti, zato mora v svojem raziskovanju zaradi odgovornosti, vedno težiti k čim bolj popolni sliki in obravnavi dogodkov. Zlasti v izogib temu, da bi se naslednje generacije še naprej po krivici etiketiralo zaradi krivičnih obsodb o dejanjih svojih prednikov.

Sama grozot, ki sta jih prinesla vojna in povojno dogajanje, nisem doživela neposredno, vendar pa priznam, da v sebi nosim nemir zaradi teh vprašanj. Časovna oddaljenost od dogodkov, ki so se odvijali med vojno, zlasti pa po koncu vojne, pa prav nobenega izmed nas ne odvezuje od skupne odgovornosti, ki jo imamo do pomorjenih. Več kot 600 množičnih morišč kaže neizprosno sliko revolucionarnega boja za oblast in njegovo neusmiljeno naravo.

Slovenska politika pa se v vseh teh letih ni sposobna poenotiti niti pri obsoditi vseh treh totalitarizmov. Vsi trije veliki totalitarizmi so namreč Slovenijo, kot edino evropsko državo, močno zaznamovali. Nismo sposobni enotno podpreti naporov, ki jih v to vlaga Evropski parlament in skupna evropska politika. Še celo več.

V Evropskem parlamentu so vsi slovenski poslanci, ne glede na politično prepričanje, glasovali za Resolucijo EP o Evropski zavesti in totalitarizmih. Mednarodna javnost jih je namreč budno spremljala. V domačem, varnem zavetju in s podporo medijev, pa poslanci levice resolucije niso podprli. Fašizem, nacional socializem in komunizem, so v slovenskem narodu zaradi zločinov in krutosti ravnanj pustili neizmerljivo rano. Po vsem tem, kar po desetletjih prikrivanj, zavajanj, grajenju mitov na lažnih herojih, danes vemo o povojnem komunističnem zločinskem dogajanju, je nedostojno in je žaljivo do vseh žrtev in njihovih svojcev, da del slovenske politike še vedno vrednoti komunizem kot nekaj dobrega, njegove zločine pa opravičuje z NOB in partizanstvom, s čimer nenazadnje omalovažuje tudi vse tiste partizane, ki so se iskreno uprli tujemu zavojevalcu. V tem delu je bil odpor proti okupatorju nedvomno zlorabljen za ideje revolucije in revolucionarne oblasti, ki je iz strahu pred možnostjo vzpostavitve politične opozicije po vojni pomorila na tisoče ljudi.

Za vsak človeški um, ki je svobodnega, odprtega duha, ki spoštuje človekove pravice, ki spoštuje evropske vrednote, temelječe med drugim prav na skupnem boju proti totalitarnim in avtoritarnim režimom, je neobsodba kateregakoli takšnega režima nedojemljiva stvarnost.

Zločinov in kršitev človekovih pravic pač ni mogoče razlikovati glede na to, v imenu katerega totalitarizma so bile storjene. Obsodba mora biti jasna, tudi, ali pa zlasti, z najvišjih političnih funkcij. Predsedniki države, vlade in parlamenta bi nam morali biti zgled in bi morali obsoditi tako komunistično revolucijo kot genocid, ki se je zgodil na naših tleh po koncu 2. svetovne vojne. Namesto takšne obsodbe raje govorijo o drugorazredni temi ali pa povojno morijo utemeljujejo z naravnim pravom. Komunistične totalitarne ideologije torej še vedno nismo sposobni enotno obsoditi in je tako pravno kot moralno diskvalificirati.

Odsotnost takšne obsodbe pa lahko pomeni le tiho odobravanje zločinov in kršitev človekovih pravic, kar pa predstavlja najnevarnejšo okoliščino za to, da se zgodovina totalitarizma v kakršnikoli obliki ponovi. Se jih grozovito odkritje v Hudi jami pred leti res ni prav nič dotaknilo?

Pomiritev naroda pri tako občutljivi in boleči temi je mogoče doseči. Vendar tako, da celotna politika, ne glede na politično prepričanje, obsodi komunistični režim, obsodi povojno revolucijo s katerimkoli zavezujočim aktom. Vse besede o tem, da obsojajo …, da obžalujejo …, so do takrat le prazne besede, saj ne izhajajo iz iskrenega namena. Nadalje. Pomiritev naroda in pot k spravi sta možna. Vendar kot pravi tudi Resolucija Evropskega parlamenta s priznanjem odgovornosti, s prošnjo za odpuščanje na obeh straneh, s spodbujanjem moralne prenove, s spoštovanjem do žrtev in z obsodbo zločincev kaznivih dejanj.

Celotna slovenska politika bi mora sprejeti, čeprav vemo, da je to političnim naslednikom krvnikov težko priznati, da vsakršno udejstvovanje v smeri, da se kazensko preganja odgovorne za zločin, ni maščevanje ali politično obračunavanje, temveč norma, tako etična kot pravna, ki daje družbi vedeti, da mora biti zločin kaznovan. Po mednarodnem in slovenskem pravu, resolucijah in konvencijah, zločini zoper človečnost ne zastarajo. Šele ko bodo ti koraki storjeni, bomo lahko stopili na skupno pot sprave, temelječe na resnici, pravičnosti in spominu, kar je tudi eden izmed ciljev Resolucije Evropskega parlamenta.

Pri nas pa je danes v nekaterih segmentih ideja komunizma celo še bolj živa kot takrat, ko je dejansko obstajala. Takrat so se posamezniki pogumno in srčno postavili proti hudim zlorabam in kršitvam človekovih pravic, to plačali tudi z življenjem. Danes pa se posamezniki, med njimi tudi vidni politiki, namesto da bi se borili za spoštovanje človekovih pravic za pravično pravosodje in vladavino prava, da bi obsodili zločin, ne zato ker ga morajo, ampak zato ker v svojem srcu in vesti vedo, da je tako prav, raje »pogumno« postavljajo s komunističnimi simboli in retoriko, ki človeka pusti brez besed. Vendar je ta njihov pogum, za razliko od poguma pri prvih, le prazna drža, saj se v resnici nimajo česa bati. Ščiti jih tako pravosodje, kot institucije, ki se sicer ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic. Večinski mediji pa jih pri tem nekritično podpirajo, umetno napihujejo ter umetno medijsko gradijo. Brez njihove podpore vsa revolucionarna retorika in pogum v hipu izpuhtita.

Besedišče, ki se je zlasti v zadnjih mesecih razvilo ob govorih ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne s strani naslednikov komunistične partije, kaže na pohabljenost njihovega vrednostnega sistema. Očitno niso nikoli posvojili vrednostnega sistema, ki bi jasno razločeval med tem, kaj je prav in kaj narobe, med tem, kaj je pravično in kaj krivično, kaj je etično in kaj zavržno. In to niso vprašanja, vezana na določeno politiko, ampak vprašanja vrednostnega sistema. Vprašanja, ki bi morala biti vsem nam skupna. In tega niso ponotranjili na način, da bi znali trezno presoditi, ne zaradi politične oportunosti, ampak zaradi iskrenega odnosa do trpljenja in bolečine ljudi, kdaj je lahko nekaj izrečeno in kdaj je bolje, da ostane neizrekljivo….

V vsakem civiliziranem in demokratičnem svetu velja takšen pomor brez sodnih procesov, kot se je zgodil pri nas po vojni, za zločin. Zato je z vidika občečloveških norm povsem nedoumljivo, da del politike noče razlikovati med usmrtitvijo, ki je izvršena na podlagi pravnih aktov in sodnega procesa, ter pomorom, ki je bil storjen, brez enega samega pravnega akta, domačega ali tujega, izključno zaradi realizacije komunistične ideologije.

Dokler bo del politike zavestno ščitil morilce in potvarjal in izkrivljal zgodovino v delu, ko govorimo o povojni moriji, bo težko graditi na iskreni skupni prihodnosti. In zato je najbolj odgovorna slovenska politika, ki bi morala biti, tako kot evropska, pri čisto osnovnih civilizacijskih vprašanjih, kot je pokop umrlih in obsodba zločinov ter zločincev, brez izjeme enotna. Neverjetno je, da se sploh pogovarjamo o tem, ali je zločin potrebno obsoditi in zločince kaznovati.

A kadarkoli na desnici odpremo takšna vprašanja, nam tisti, ki ščitijo takratne zločine in komunistični režim, očitajo ideologijo. Vendar pa pravica do groba ni in ne more biti ideološko vprašanje, gre za vprašanje pietete. In ker se v političnem prostoru ponovno odpira razprava o tem, da je potrebno sprejeti zakon, da se mrtve pokoplje, naj ponovim, kar sem povedala že ob razpravi v Državnem zboru: »Civiliziran narod ali bolje, civilizirana država ne potrebuje nobenega zakona, da pokoplje svoje mrtve. Civilizirana država ve, kaj je prav, in naredi, kar je prav, ne ker ji tako veleva zakon, ampak ker ji tako veleva vest.«

Spoštovani,
pomorili so drugače misleče, premožne posameznike in svetovljane naprednega duha, kot sta bila npr. zakonca Hribar, intelektualce, ki so v svojih krajih skrbeli za kulturno, cerkveno in družbeno kritično življenje, … pomorjen je bil cvet takratne slovenske inteligence.

G. Justin Stanovnik, ki ga izjemno cenim in spoštujem, filolog, kritični mislec, ki je po koncu vojne prestal grozote taborišča Teharje, potem pa še eno leto preživel na prisilnem delu v komunističnem koncentracijskem taborišču Strnišče, je pred časom, ko smo na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti razpravljali o razumevanju dogajanja v Sloveniji v 20. Stoletju, med drugim dejal naslednje: »Težka vprašanja rešujejo elite. Vendar pa imamo Slovenci problematično elito. Zato, ker je nova elita, nadomestna elita. Pravo elito, historično, tisto, ki se je rodila in rojevala organsko, tisto so leta 1945 pobili. In ljudje, ki so prišli na njihova mesta, neverjetno, niso imeli občutka, da so samo nasledniki nečesa. Da mesto ni povedalo, da so nasledniki nečesa. In to v celotnem diapazonu, od tehnike do literature do umetnosti in morda celo do cerkve.«

Nekateri so kot civilni begunci odšli v Argentino, nekaterim se je uspelo, hvala Bogu, rešiti iz jam, večina pa jih je za vedno svojo pot končala v breznih in v jamah. V temini in globini gozdov. V tankovskih jarkih in rudniških rovih. Tam je ostalo na tisoče neizpolnjenih sanj in želja.

In še 70 let po koncu vojne jim nismo uspeli zagotoviti groba. Kar je pošastno. Groba, ki je neodtujljiva pravica vsakega izmed nas, ki je osnovna civilizacijska norma, ki vsako civilizirano državo ločuje od barbarstva.

Odkritje Hude jame nas je vse globoko pretreslo. Odkrili so osem plasti mumificiranih trupel, med katerimi so se zaradi specifičnosti pogojev v rudniškem jašku ohranila tudi cela telesa. Slika, na kateri je veliko število ženskih las spletenih v kite, je osupnila državo. Mnoge so še žive zakopali v rudniški rov, kjer so počasi in v grozoti umirali. In takrat smo pričakovali, vsaj jaz sem pričakovala, najverjetneje naivno, da se bo zganila tudi vest in da bo občutek krivde prevelik, da bo sledilo priznanje. Tako kot danes na procesu priznava 93-letni Oskar Groening, paznik v Avswitzchu.

Pri nas pa ni priznanja in ni pravne države, ki bi procesirala postopke proti odgovornim za zločine. Kazenska ovadba proti nekdanjemu pomočniku načelnika OZNE, Mitji Ribičiču, čeprav utemeljena, pa kot veste ni prišla daleč. Postopek na tožilstvu in pred preiskovalnim sodnikom je bil namerno ustavljen. Na slovenskih tleh se je tako zgodil zločin brez zločincev.

G. Justin Stanovnik pravi takole: »Ta uboj je imel en sam cilj. Uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin. A to je samo nekaj abstraktnih izrazov, ki ne morejo drugega kot registrirati neko dejanje in njegov obseg. Te besede nimajo moči, da bi nam približale ogromnost in neznanskost dejanja, ki je bilo tedaj izvršeno.« Morili so celo na zalogo, se pravi preventivno, ker se pač nikoli ne ve, kdaj lahko otroci postanejo potencialna grožnja realizaciji komunistične ideologije in ogrozijo njihove privilegije, ki jih še danes preko takšnih in drugačnih dodatkov in privilegiranih pokojnin financiramo vsi državljani.

Teharje, Košnica, Huda jama, to so le tri najbolj znane lokacije, kjer so bili pomorjeni tudi otroci. In seveda Ormož, kjer so komunistične oblasti po vojni pustile do smrti izstradati 39 otrok, starih od nekaj mesecev pa do petih let. Ocene o številu pobitih so različne, vendar ostaja dejstvo, neizpodbitno, bridko in žalostno: Slovenija je prepredena s posmrtnimi ostanki ljudi, ki so bili žrtve revolucionarnega nasilja in katerih pravica do groba še vedno ni udejanjena.

Dostop do morišč je bil do osamosvojitve prepovedan, še danes soodgovorni za morijo delajo vse, da resnica ne bi prišla na dan. Veliko je še ne dovolj raziskanih področij, kjer se v globini gozdov skrivajo človeške kosti, za katere je komunistična oblast upala, da se nikoli ne odkrijejo. In tu vprašanje vsem nam in politiki: Kakšno sporočilo o našem vrednostnem sistemu bomo pustili zanamcem, če ne dosežemo enotne obsodbe totalitarnih režimov? In če ne dosežemo civilizacijske norme pokopa?

Vojna je huda stvar in med vojno se dogajajo strašne stvari. In med vojno veljajo drugačna pravila, kot med obdobjem miru. Ius in bello – pravično ravnanje med vojno po 2. Vatikanskem koncilu pravi, da je »Odločitev za vojno opravičljiva samo tedaj, če se vse stavi na čimprejšnji mir in spravo v pravičnosti.« Ampak to je obdobje vojne.

Zdaj že pokojni moralni teolog Bernhard Haring pravi, da se je treba izogniti vsakemu zavestnemu škodovanju prebivalstva, ki ni v boju. Treba se je povsem izogniti tudi samo indirektnemu in nenamernemu ubijanju med civilnim prebivalstvom. Da so povračilni ukrepi nad nedolžnimi ljudmi vojni zločin. In to velja za vojno, kaj šele v miru.

Zato je toliko bolj nemogoče razumeti, da se po vojni, v času ko že nastopi mir, nad civilnim prebivalstvom, vojnimi ujetniki, političnimi nasprotniki, ženskami, tudi nosečimi, in otroki, izvaja nasilje, poboji, pomori, da se izvrši genocid.

Odgovorna in iskrena obsodba genocida ne sme biti obsodba samo iz moralnega vidika, ampak mora biti zavest in zaveza vsake civilizirane države, da se genocidi ne ponovijo. Nekdanja Jugoslavija je bila po koncu vojne del tistih držav, ki so genocide in zločine proti človečnosti na prikriti način podpirale, saj niso obsodile teh ravnanj takrat, ko bi bil čas za to. Ni se npr. obsodilo holodomora v Ukrajini, ko bi se ga moralo, prav tako kot se ni obsodilo povojne morije pri nas, ko bi se jo moralo. Kar pomeni, da če se napak iz zgodovine ne prizna in obsodi ob pravem času, ali če se celo več desetletij prikriva in taji zločine, kot v našem primeru, potem je velika verjetnost, da se bodo napake ponovile. In ni bilo potrebno čakati prav dolgo. Temu smo bili priča ob razpadu SFRJ. Srebrenica ob vseh izklesanih imenih v kamen ne pušča nobenega dvoma v to, kako velik zločin je bil storjen in ne dopušča nikakršne drugačne interpretacije.

In tudi Huda jama in ostala morišča po državi ne puščajo nobenega dvoma v to, kako velik zločin je bil storjen in ne dopuščajo nikakršne drugačne interpretacije.

Spoštovani,
vsem, ki ste po številnih množičnih moriščih po Sloveniji izgubili svoje drage, izrekam globoko sožalje in razumevanje za vašo bolečino in prosim, da se vsem žrtvam revolucionarnega nasilja poklonimo v tišini z minuto molka.