Bosna in Hercegovina: zgodovina in Cerkev

SARAJEVO (torek, 2. junij 2015) – V pripravi na papežev sobotni obisk v Sarajevu danes predstavljamo zgodovino Bosne in Hercegovine ter tamkajšnjo Cerkev.

Bosna in Hercegovina je prvič omenjena v dokumentih iz leta 1448. Bosna je ime reke na tem področju, medtem ko Hercegovina pomeni 'Hercegova zemlja' ter izraža status vojvodstva - izraz herceg namreč pomeni vojvoda. Prvo neodvisno in samostojno bosansko kraljestvo je osnoval ban Kulin, ki je vladal v letih med 1180 in 1204. V drugi polovici 15. stoletja je Bosna in Hercegovina postala del Otomanskega imperija – vse do leta 1878, ko je prešla pod upravno oblast Avstro-Ogrske. Po koncu prve svetovne vojne je postala del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kasneje Jugoslavije. Samostojnost je Bosna in Hercegovina razglasila 9. januarja leta 1992. Istega leta se je začela silovita državljanska vojna med pripadniki različnih narodnosti: hrvaške, bošnjaške in srbske. 

Bosanski politično-upravni sistem je tudi v današnjem času močno navezan na etnične razmere in razvoj dogodkov med vojno in po njej. Oblast v državi je razdeljena na etnični podlagi, ob tem pa je izrazit nadzor mednarodne skupnosti. Daytonski sporazum, s katerim se je uradno končala vojna v Bosni in Hercegovini, priznava tri etnične skupine, delno pa temu sledi tudi upravna razdelitev ozemlja. Na najvišji ravni je to delitev na dve politični entiteti, izmed katerih je ena Federacija Bosne in Hercegovine oziroma politična skupnost Bošnjakov ter bosanskih Hrvatov, druga pa Republika srbska, ki združuje bosanske Srbe. Med obema entitetama ni vzpostavljene fizične meje. Okrožje Brčko ne pripada nobeni izmed omenjenih državnih enot, pač pa je narodnostno mešano in mednarodno nadzorovano območje državnega ozemlja. Ustava določa dvodomni parlament in rotirajoče tričlansko predsedstvo – predsedniki so iz treh etničnih skupin, vsak od njih pa v štiriletnem mandatu predseduje po 8 mesecev. V državi ima pomembno vlogo visoki predstavnik Bosne in Hercegovine, imenovan s strani EU in ZDA, ki od podpisa Daytonskega sporazuma dalje skrbi za uveljavljanje njegove vsebine in vzdrževanje miru ter je zaradi svojih pooblastil najvišja politična osebnost države. Bosna in Hercegovina je od leta 2002 članica Sveta Evrope, OZN in Sredozemske unije.

Začetki krščanstva na področju med Donavo in Dalmacijo segajo v tretje stoletje. V 7. stoletju je bilo območje današnje Bosne in Hercegovine glede verskega življenja odvisno od Rima, s političnega vidika pa je bilo pod upravo Bizanca. V 9. stoletju sta se na tem področju srečali dve skupini misijonarjev: predstavniki latinske cerkve so prišli s severa, po tem, ko so prinesli vero na območje današnje Slovenije, Slovaške, Madžarske in Hrvaške. Z juga oz. s področja današnje Bolgarije pa so prišli misijonarji pravoslavne cerkve, ki so bili pred tem v Makedoniji in Srbiji.

Danes 460 tisoč katoličanov, kar je 10% prebivalstva, predstavlja manjšino v državi. Po državljanski vojni se je namreč njihovo število zmanjšalo skoraj za polovico. Muslimani predstavljajo približno 40% prebivalstva, pravoslavnih Srbov pa je 31%.

Katoliška Cerkev v Bosni in Hercegovini obsega nadškofijo Sarajevo, ki je bila ustanovljena leta 1067, in ima štiri sufraganske škofije: Banja Luka, Mostar-Duvno, Trebinje-Mrkan ter Skopje. Prav tako pa pod okrilje sarajevske nadškofije spada tudi vojaški ordinariat Bosne in Hercegovine. Nadškofijo vodi kardinal Vinko Puljić, apostolski nuncij pa je od leta 2012 Luigi Pezzuto.
Konec minulega leta je Bosni in Hercegovini delovalo 578 duhovnikov in redovnikov ter 509 redovnic.