Blaženi Luigi Caburlotto: Dobrih del ni nikoli preveč

BENETKE (sobota, 16. maj 2015, RV) – Duhovnik Luigi Caburlotto je bil danes v Benetkah razglašen za blaženega. Več o tem italijanskem škofijskem duhovniku, ki je bil rojen leta 1817 in je umrl 1897, je za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

Duhovnik, župnik, ustanovitelj, vzgojitelj
Rojen je bil v beneški družini z dvanajstimi otroki. Ko je začutil, da ga Bog kliče v duhovništvo, je odšel v škofijsko semenišče. Leta 1842 je prejel duhovniško posvečenje. Pri 33 letih je postal župnik. Kmalu zatem je ustanovil šolo za revne in zapuščene deklice. Kasneje pa še kongregacijo hčera sv. Jožefa. Naloga sester je bila skrbeti za njegove šole. Zaradi prirojenega vzgojnega talenta so novemu blaženemu leta 1869 zaupali tudi vodenje Manina, najuglednejše dobrodelne ustanove v Benetkah. Cilj le-te je bila krščanska in poklicna formacija mladih. Vrh vsega je Caburlotto kot duhovnik in župnik veliko moči vlagal v dobro svoje župnije in apostolske dejavnosti velikega vzgojnega vpliva. Umrl je pri osemdesetih letih.

Papež Frančišek v apostolskem pismu o beatifikaciji Luigija Caburlotta imenuje »ugleden vzgojitelj mladih, neutruden apostol evangeljske ljubezni in zvest učitelj krščanskega nauka«. To so bile hvale vredne lastnosti, ki so imele izvor v njegovi svetosti dinamičnega župnika, napolnjenega s pastoralno ljubeznijo in vzgojno modrostjo. Caburlotto je bil prepričan, da je za sanacijo družbe najbolj potrebna prav zavzetost na vzgojnem področju, je pojasnil kardinal Amato.

V luči Božje volje
Pričevanja tistih, ki so ga poznali, posebej poudarjajo njegovega duha vere. »V vsaki okoliščini je imel navado situacije, probleme in osebe presojati v luči Božje volje.« Svojim duhovnim hčeram je zapustil zbirko dragocenih in praktičnih nasvetov. V njih je razvidna njegova blaga, ponižna, potrpežljiva in vere polna duša. Kardinal Amato je navedel nekaj Caburlottovih nasvetov, med katerimi je na primer: »V srcu je vedno potrebno ohranjati Boga, v razumu dobre misli, človeške izraze spoštovanja pa pod nogami.«

Dobrih del ni nikoli preveč
Nadalje je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, ki je danes kot papežev predstavnik tudi osebno vodil beatifikacijo, spomnil na dogodek iz življenja novega blaženega. Neki zidar ni hotel praznovati velike noči. Caburlotto je pristopil k njemu in ga povprašal o razlogih. Revni mož mu je odgovoril, da nima čevljev in niti sredstev, da bi si priskrbel nove. Duhovnik si je tako pri priči sezul svoje – skoraj nove – čevlje, jih izročil revežu, sam pa obul stare škornje, ki jih je že dlje časa hranil pod posteljo, ker so postali neuporabni.

Luigi Caburlotto je za vzdrževanje svojih šol za najmlajše pogosto prosil za pomoč dobrotnike. Nekoč je pisal tudi cesarici na Dunaj. S svojim opisom bednih razmer, v katerih so živele deklice, jo je tako ganil, da je pridobil vso potrebno pomoč. Miloščino je tudi sam delil velikodušno. Tistim, ki so ga grajali zaradi pretirane darežljivosti, je pogosto odgovarjal, da so denar in žeblji zanj »eno in isto«. Dobrih del po njegovem prepričanju nikoli ni bilo preveč, temveč jih je vedno primanjkovalo.