P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Evtanazija

14. EVTANAZIJA
V evropsko - ameriškem prostoru je vprašanje evtanazije zelo pereče. Vedno več ljudi odobrava evtanazijo. V Sloveniji npr. dve tretjini prebivalcev menita, da imajo neozdravljivi pravico do neboleče smrti. Severni teritorij v Avstraliji je prvi uzakonil evtanazijo na zahtevo bolnikov. Na Nizozemskem pa vsako leto usmrtijo 2700 na smrt bolnih na njihovo željo. Vendar raziskava, ki jo je naročila nizozemska vlada, ugotavlja, da so letno usmrtili tisoč bolnikov brez njihove izrečne prošnje.

Aktivna evtanazija
Pod evtanazijo, kar v grščini pomeni dobra, blaga smrt, je treba razumeti dejanje ali njegovo opustitev, ki po svoji naravi zavestno privede do smrti z namenom, da se konča vsaka bolečina. Tak način imenujemo aktivna evtanazija, kajti zdravnik zavestno stori ali opusti dejanje, ki povzroči bolnikovo smrt.

Današnji človek se ima vse bolj za gospodarja nad svojim življenjem in hoče sam odločati o vrednosti in koncu svojega življenja. Človekovo življenje po tem naziranju ni vrednota sama po sebi, ampak je vredno le, dokler ga človek doživlja kot vrednoto. Zaradi spoštovanja do človekove odločitve naj bi bila dolžnost zdravnika, da pomaga človeku do “blage smrti”, če se je zanjo odločil. Akademik prof. dr. Jože Trontelj odgovarja: “Prošnjo za evtanazijo je treba razumeti kot klic na pomoč. Največkrat gre za bolnika, ki je v hudih bolečinah, ki je izgubil upanje, ki je potrt... temu je navadno mogoče pomagati... Kot rečeno, je po sodobnem medicinskem znanju in izkušnjah možno bolečine, pa tudi drugo predsmrtno trpljenje zadovoljivo lajšati pri vseh bolnikih, razen silno redkih izjem.”

Najbrž ni odveč pripomba, da se v okolju, ki je evtanaziji naklonjeno in kjer je človek vreden le toliko, kolikor je uspešen, mnogi neozdravljivo in težko bolni čutijo “dolžne” zahtevati evtanazijo. Nočejo biti v nadlego svojcem, zdravstvenemu osebju in družbi. Hoteti živeti v okolju, kjer bi se po mnenju večine moral posloviti od življenja, je znak neprilagojenosti ali nekulture.

V luči evangelija pa zagovarjanje evtanazije sploh ne vzdrži kritike. Kristjan gleda na svoje življenje kot Božji dar. Zaveda se, da njegovo življenje ni vredno le “na podlagi kriterijev proizvodne uspešnosti”, ampak vidi temelj dostojanstva človekove osebe v “odrešenjski skrivnosti”, kot pravi sedanji papež v okrožnici Evangelij življenja (CD 60, 64). Katekizem evtanazijo označi kot umor. “Radovoljna evtanazija hudo nasprotuje dostojanstvu človeške osebe ter spoštovanju živega Boga, njenega Stvarnika” (KKC 2324).

Pasivna evtanazija
Pasivna evtanazija vključuje uporabo primernih sredstev, ki naj ublažijo ali popolnoma preženejo bolečine, čeprav tak poseg lahko pospeši potek umiranja. Spoštujemo torej potek umiranja, ki se je že pričel. Pasivna evtanazija sprejema dejstvo bližajoče se smrti, ki je neizbežna. Če pa bi se zdravnik ne boril proti prezgodnji smrti, to ne bi bila več pasivna, ampak aktivna evtanazija.

Katekizem odklanja “terapevtsko zagrizenost”. “S tem odgovorni človek noče zadati smrti, pač pa sprejme dejstvo, da je ne more preprečiti. Odločitev mora napraviti pacient, če je za to pristojen in zmožen, če pa ne, tedaj tisti, ki imajo za to pravico po zakonu, vedno spoštujoč pacientovo razumno voljo in njegove koristi” (KKC 2278).

Nekateri menijo, da je razločevanje med aktivno in pasivno evtanazijo licemersko. James Rachels hoče to trditev dokazati z naslednjim primerom.

Smith želi dedovati, a prej bi moral umreti šestletni otrok. Zato porine otroka v kopalno kad, polno vode. Otrok umrje. Tudi Jones želi dedovati. Tudi tukaj bi moral umreti otrok. Jones želi otrokovo smrt. Ko stopi v kopalnico, vidi, da se je otrok pravkar prevrnil v kopalno kad, udaril z glavo ob steno in se potopil. Pusti, da otrok umrje. Rachels sprašuje, kakšna je razlika med ubiti in pustiti, da nekdo umrje. Odgovarja, da po njegovem ni razlike. S tem hoče pokazati, da med pasivno in aktivno evtanazijo ni razlike. Vendar nima prav. V vedenju Smitha in Jonesa res ni bistvene razlike. Prvi je zakrivil direkten uboj. Drugi pa je z opustitvijo - otroka bi bil lahko rešil - prav tako zakrivil uboj. Pri pasivni evtanaziji pa ne gre za opustitev, ampak za dopustitev smrti, ki se neizogibno bliža. Če namreč zdravnik bolnika lahko reši, pa tega ne stori, to ni več pasivna, ampak aktivna evtanazija.

Problem evtanazije pa končno ni toliko problem neozdravljivo bolnih kot veliko bolj zdravih. Leta 1967 je bil odprt v Londonu hospic, ki evtanazijo izključuje in izvaja program celostne oskrbe umirajočega bolnika in njegove družine. Hospici so se v naslednjih letih hitro širili. Društvo s tem imenom in programom obstaja tudi v Sloveniji. Hospic je res pravi način pomoči umirajočim - kjer probleme ne rešujejo neosebno, ampak bližnjemu, ki umira, odprejo svoje srce.