Papež med sveto mašo: Prava ljubezen je konkretna in komunicira

VATIKAN (četrtek, 7. maj 2015, RV) – Današnja papeževa homilija med jutranjo sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte je govorila o kriterijih prave ljubezni. Jezus nam v evangeljskem odlomku pravi, naj ostanemo v njegovi ljubezni. Le-ta, kot je zatrdil sveti oče, mora biti konkretna in mora komunicirati. To dvojno razsežnost ljubezni živijo tudi redovniki in redovnice v klavzuri.

Ljubezen je konkretna, stanovitna, tudi boleča
Sta dva kriterija, ki nam pomagata razlikovati med pravo in nepravo ljubeznijo. Prvi je dejstvo, da je ljubezen bolj v dejanjih kot pa v besedah. Prava ljubezen ni tista iz telenovel, ni fantazija, niso zgodbe, zaradi katerih nam nekoliko močneje utripa srce. Prava ljubezen je v konkretnih dejanjih. Jezus je svoje opomnil, da v Božje kraljestvo ne bodo prišli tisti, ki pravijo »Gospod, Gospod!«, temveč tisti, ki izpolnjujejo voljo njegovega Očeta, ki se držijo njegovih zapovedi. To pomeni, da je ljubezen konkretna, da je v dejanjih. Je stanovitna in ni le preprosto navdušenje. Večkrat je tudi boleča. Papež je spomnil na Jezusovo ljubezen, ko je nesel križ.

Protokol poslednje sodbe in blagri
Dejanja ljubezni so tista, ki nas jih On uči v 25. poglavju Matejevega evangelija. Kdor ljubi, dela to, kar beremo v »protokolu« poslednje sodbe: lačen sem bil in si mi dal jesti itd. To je »konkretnost«, je še enkrat poudaril papež Frančišek. Tako kot so konkretni tudi blagri, ki so nekakšen Jezusov »pastoralni načrt«. Ena prvih herezij v krščanstvu je bila gnostična miselnost, ki je govorila o oddaljenem Bogu. V njej ni bilo konkretnosti, medtem ko je Očetova ljubezen bila zelo konkretna: poslal je svojega Sina, ki je postal meso, da bi nas odrešil.

Prava ljubezen se ne more osamiti
Drugi kriterij, po katerem prepoznamo pravo ljubezen, je komunikacija. Nikoli se ne osami. Ljubezen daje iz sebe in sprejema. Tako postane tista komunikacija, ki obstaja med Očetom in Sinom ter ki jo ustvarja Sveti Duh. »Ne obstaja ljubezen brez komuniciranja, ne obstaja osamljena ljubezen.« Papež Frančišek je poudaril, da tudi redovniki in redovnice v klavzuri komunicirajo – in to »veliko«. Komunicirajo z Gospodom in s tistimi, ki prihajajo, da bi našli Božjo besedo. »Prava ljubezen se ne more osamiti. Če je osamljena, ni ljubezen. Je nekakšna spiritualistična oblika sebičnosti, ostajanja zaprti vase in iskanja lastne koristi … To je sebičnost.«

Tako preprosto, pa vendar ni lahko
Papež je nato povzel, da ostajati v Jezusovi ljubezni torej predstavlja delovanje in sposobnost komuniciranja, dialoga, tako z Gospodom kot z našimi brati. »To je tako preprosto. Pa vendar ni lahko. Kajti sebičnost in lastni interesi nas privlačijo.« In privlačijo nas zato, da ne bi delovali in da ne bi komunicirali. Jezus je o tistih, ki bodo ostali v njegovi ljubezni, dejal: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« To pa je veselje, ki pogosto pride skupaj s križem. A tega veselja, ki ga svet ne more dati, kot je dejal tudi Jezus, nam ne bo mogel nihče odvzeti.