Beatifikacija Andreja Bordina. Kard. Amato: Dobri velikan

TORINO (sobota, 2. maj 2015, RV) – Danes je Cerkev dobila novega blaženega. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je kot papežev predstavnik v Torinu vodil beatifikacijo Andreja Bordina z redovniškim imenom Luigi della Consolata.

Novi blaženi je bil rojen leta 1922 na severu Italije. Bil je tretji od osmih otrok v družini. Odraščal je v okolju, zaznamovanem z vsakodnevno sveto mašo, molitvijo rožnega venca, zakramentalnim življenjem in predvsem z odnosi z redovnicami in duhovniki visokih duhovnih vrlin. V tem zdravem družinskem okolju je po besedah kardinala Amata zorela njegova močna krščanska identiteta. Nikoli ni skrival svoje vere in svoje pobožnosti. Z izjemno preprostostjo je vedno delal tisto, kar je verjel, da mora delati, ne da bi se pri tem obremenjeval z drugimi.

»Dobri velikan«
Med drugo svetovno vojno je bil poslan na rusko fronto, vendar je bil zadolžen za živež in se tako ni nikoli udeležil neposrednih spopadov. Po lakoti, žeji in drugem pomanjkanju v koncentracijskih taboriščih v Sibiriji se je po vojni uspel vrniti domov. Po teh izkušnjah ga je začelo privlačiti redovniško življenje. Želel se je posvetiti služenju trpečim. Leta 1946 se je tako pridružil Kongregaciji bratov sv. Jožefa Benedikta Cottolenga. Njegovo prvo poslanstvo je bilo skrb za higieno bolnikov, pomoč najtežjim pacientom, umivanje brezdomcev in nepokretnih bolnikov. Ni mu bilo težko niti pomivati posode, tal ali delati na polju. Leta 1966 je izpovedal večne zaobljube.

Zaradi njegove krepke postave so ga klicali »dobri velikan«. Bil je redkobeseden, a na njegovem vedrem obrazu je bil zmeraj nasmeh. Vzbujal je gotovost in zaupanje. Tako med bolniki kot med sestrami in zdravniki je hitro postal najbolj zaželen bolničar, saj je bil vešč, učinkovit, zanesljiv in oprezen. Umrl je zaradi levkemije leta 1977.

V njegovem srcu je bil vedno Jezus
Pričevanja o vrlinah novega blaženega so po besedah kardinala Amata ganljiva. Njegovi sobratje so govorili, da je svojo poklicanost živel v obliki, ki je presegala njihovo. Bil je »velik mož«, v molitvi je bil srečen. Poleg redovniških so bile izjemne tudi njegove človeške kreposti. Resnično je živel iz vere. Kjerkoli je bil, je bil v njegovem srcu vedno Jezus. Križani in evharistični Kristus je bil središče njegovega poslanstva. Njega je častil, molil k njemu, ga ljubil in mu služil v najbolj ubogih bratih.

Božje ljubezni niso izražale toliko njegove besede in niti ne dejanja, temveč njegova osebnost. Sama navzočnost novega blaženega je izražala ljubezen, usmiljenje in razumevanje. Njegovo življenje je bilo »nenehen spust iz Jeruzalema do Jerihe, da bi pomagal ljudem vseh vrst, prizadetih na telesu ali v duhu. Bil je resnično dobri Samarijan, kakor Jezus.«