Srečanje z italijansko SKŽ: Vstopiti v srce Boga preko Jezusovih ran

VATIKAN (četrtek, 30. april 2015, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal s člani italijanske Skupnosti krščanskega življenja in Študentskega misijonarskega združenja. Med avdienco v dvorani Pavla VI. se je z njimi zadržal v daljšem pogovoru. Odgovoril je na njihova vprašanja o delu na periferijah, o upanju, o dotiku Kristusovih ran, in o povezavi med vero in politiko.

Če nisem padel v neko situacijo, je tako le zaradi Božje milosti
»Kadar gremo oznanjat Jezusa Kristusa ljudem, ki ga ne poznajo in katerih življenje se ne zdi najbolj moralno, moramo pomisliti, da sem sam večji grešnik kot oni, kajti če nisem padel v neko situacijo, je tako le zaradi Božje milosti. To je nepogrešljiv pogoj: na periferije ne moremo iti brez te zavesti.« Tako je papež Frančišek odgovoril članici skupnosti, ki dela v zaporu. Dejal ji je tudi, da so ob trpečih pogosto bolj kot besede pomembne geste: »Geste, ki kažejo ljubezen.« Zatem je sveti oče opozoril na razliko med navadno dobrodelnostjo in promocijo. Prva dušo pomiri: »Danes sem nekomu dal jesti, zdaj grem lahko mirno spat.« Promocija pa dušo vznemiri: »Narediti moram še več, jutri to, pojutrišnjem tisto …« To je zdravo vznemirjenje, ki ga daje Sveti Duh, da bi našli poti, kako pomagati, promovirati brate in sestre.

Upanje je najponižnejša vrlina
Papež Frančišek je zatem spregovoril o upanju. Nekateri menijo, da upanje pomeni imeti udobno, mirno življenje. Toda o kakšnem upanju govorimo, če živimo in delamo sredi problemov, dvomov, polomov? Resnično upanje je Božji dar in nikoli ne razočara. Kako torej razumeti, da nas Bog ne zapusti, da je z nami? »Nekaj, v kar sem prepričan – prepričan, čeprav tega ne čutim vedno – je, da Bog hodi s svojim ljudstvom. Bog svojega ljudstva nikoli ne zapusti.« Upanje, kot je nadaljeval sveti oče, je ena najtežje razumljivih vrlin. Nekateri pravijo, da je najponižnejša vrlina, saj je vrlina ponižnih: »Toda potrebno se je zelo ponižati, da nam jo Gospod podari.«

Vstopiti v srce Boga preko Jezusovih ran
»Ko se dotakneš Gospodovih ran, lahko nekoliko razumeš skrivnost Kristusa, utelešenega Boga.« Le-to, dotakniti se Gospodovih ran v uboštvu ljudi našega časa, je po papeževih besedah najboljše zdravilo za bolezni brezbrižnosti in nezaupljivosti. To pa je tudi sporočilo sv. Ignacija, katerega duhovnost ima v središču Jezusa Kristusa. Pot Skupnosti krščanskega življenja je torej »vstopiti v srce Boga preko Jezusovih ran« v lačnih, nevednih, zavrženih, osamljenih ostarelih, bolnih, zaprtih, norih itd. Papež je člane ob tem opozoril, da ne smejo storiti napake, ki bi bila govoriti o »Bogu-sprayu«, o Bogu, razpršenem v zraku. »Ignacij je želel, da bi srečal Jezusa Kristusa, Gospoda, ki te ljubi in je dal svoje življenje zate, ranjen je bil zaradi tvojega greha, zaradi mojega greha, nas vseh … In Gospodove rane so vsepovsod.«

Se katoličan lahko vmeša v politiko? Mora se!
Zadnja tema, ki se je je dotaknil sveti oče, pa je bila politika. Zatrdil je, da prava pot ni ustanoviti katoliško stranko. Cerkev je skupnost kristjanov, ki časti Očeta, hodi po poti Sina in prejme dar Svetega Duha. Ni politična stranka. »Toda, se katoličan lahko ukvarja s politiko? Mora se! Se katoličan lahko vmeša v politiko? Mora se!« Frančišek je spomnil na besede bl. Pavla VI., ki je dejal, da je politika ena najvišjih oblik dejavne ljubezni, kajti prizadeva si za skupno dobro. Je tudi neka vrsta mučeništva: iskati skupno dobro, ne da bi se pustil pokvariti. Obenem predstavlja nositi križ grehov. Vendar pa to tistemu, kateremu je Bog dal to poklicanost, ne bi smelo vzeti poguma. Težko je namreč delati dobro, ne da bi si nekoliko umazali roke ali srce. A papež je spodbudil, da je za to potrebno prositi odpuščanja, nato pa nadaljevati z delom. Katoličan današnje kulture odmetavanja ne sme »opazovati z balkona«, ampak se mora »vmešati«.