P. Jože Pucelj DJ: Ko bi ljubezni ne imel... Umetna oploditev

12. UMETNA OPLODITEV
Poleti 1978 je ves svet pritegnila novica, da je bila v Angliji rojena Louise Brown, prvi “otrok iz epruvete”. Mnogi se navdušujejo nad takšno “zdravniško pomočjo” parom, ki bi sicer ne mogli imeti otrok. Za boljše razumevanje naj povemo, da pri oplojevanju v epruveti ločimo homologno oploditev z jajčeci in semenčicami zakonskega para in heterologno oploditev, kjer darovalci niso sozakonci.

Homologna oploditev
Zdi se, da pri takem oplojevanju z etičnega vidika ni nobenih zadržkov. Nasprotno, celo znak velike človečnosti naj bi bilo, pomagati paru, ki trpi, ker ne more v polnosti uresničiti svoje ljubezni. Znanost naj bi človeku pomagala odpraviti naravne pomanjkljivosti.

Vedeti moramo, da se pri takem oplojevanju uporabljata dva načina. Po prvem oplodijo več jajčec in najbolj uspelo prenesejo v ženino maternico, druge pa zamrznejo, da bi jih lahko ponudili kakšnemu drugemu paru, oziroma jih uporabijo za poizkuse ali pa kot surovino npr. za kozmetična sredstva. Če se zavedamo, da je oplojeno jajčece že človek, ki ga nihče nima pravice uporabljati kot sredstvo, bomo tak postopek odločno zavrnili.

Ostaja še en način oploditve v epruveti. Oplodijo le eno jajčece oziroma vsa oplojena jajčeca vnesejo v ženino maternico. Čeprav v tem primeru ne pride do zlorabe, tudi ta način ni nravno dopusten iz dveh razlogov: oploditev v epruveti ločuje dejanje spočetja od dejanja medsebojne podaritve. Ker je otrok oseba, ga ne smemo nikdar ponižati na stopnjo potrošniškega predmeta, ki bi ga starši “naročili” in bi ga sodobna tehnika izdelala po naročilu. Otroci so za zakonce dar, ki jih hkrati obvezuje, ne pa sredstvo za potešitev njihovih potreb in želja.

Mnogi znanstveniki opozarjajo na možne hude duševne posledice bodočih otrok, ki so bili spočeti v epruveti. Za zdaj ni zagotovila, da se posledice ne bodo pokazale kasneje.

Heterologna oploditev
S heterologno oploditvijo omogočijo nosečnost ženi, če je mož neploden, če je pri ženi moteno dozorevanje jajčec ali če ima eden ali drugi kako bolezen in se upravičeno boji, da bi se prenesla na potomstvo.

Pri tej oploditvi nastanejo lahko duševni problemi pri otroku, ko zve, da ima drugega biološkega očeta ali mamo. Želja, da bi spoznal pravega očeta ali mamo, lahko ovira prisrčne stike s starši. Prav tako pa se lahko od otroka oddalji zakonec, ki ni njegov “biološki” roditelj, še zlasti če mu sozakonec da čutiti njegovo “biološko nesposobnost”.

Semenske banke
V mnogih deželah so odprli semenske banke, ki hranijo zamrznjene semenčice v tekočem dušiku. V kartoteki so označene važne lastnosti darovalcev kot barva las, oči, ipd., da bodoči starši lahko izbirajo. V Združenih državah Amerike se je razvila že prava trgovina s semenčicami.

Nadomestne matere
V primeru, da žena ni sposobna vzdržati nosečnost, oplojeno jajčece vsadijo v maternico nadomestne matere, ki otroka donosi in rodi. Materinstvo izgubi s tem svojo osebnostno razsežnost in postaja vse bolj skomercializirano. Zgodilo se je že, da nadomestna mati ni hotela izročiti otroka ženi, namesto katere ga je nosila, ker se je nanj v nosečnosti navezala.

Pri umetni oploditvi je teoretično možnih pet staršev: darovalec semenčice in drugi moški, ki bi za otroka skrbel, darovalka jajčeca, nadomestna mati in končno ženska, ki otroka vzame k sebi in ga vzgaja. Materinstvo in očetovstvo tukaj nista več enoznačna pojma.

Kloniranje
Pri kloniranju govorijo strokovnjaki o “fotokopiranju” človeškega bitja, s čimer želijo poudariti, da ne gre za izviren osebek. Seveda tudi genetsko istovetni ljudje niso popolnoma enaki, kar kažejo enojajčni dvojčki. Človeka ne določa le njegova dedna zasnova, ampak so tu še vplivi okolja in vzgoje ter svobodna volja. Zaenkrat kloniranje človeka še ni možno. Vendar je treba vnaprej povedati, da dovoliti kloniranje človeka pomeni dati legitimnost sprevrženi človeški reproduktivni tehniki, ki tepta človeško dostojanstvo in gradi “kulturo smrti”.

Cerkev kloniranje zavrača. Enako meni, da so “tehnike, ki s posegom osebe, tuje zakoncema (dajanje semena ali jajčeca, posojilo maternice) izzovejo razdružitev starševstva, zelo nenaravne. Te tehnike (umetna heterogena osemenitev ali oploditev) kršijo otrokovo pravico, da se rodi očetu in materi, ki ju pozna in sta povezana z zakonom. Take tehnike so izdajstvo nad “izključno pravico, ki jo imata, da postaneta oče in mati samo drug prek drugega” (KKC 2376).

Katekizem poudarja, “da otrok ni nekaj dolgovanega, ampak je dar..., ima resnične pravice: pravico, da je sad svojevrstnega dejanja zakonske ljubezni svojih staršev in ima tudi pravico biti spoštovan kot oseba že od prvega trenutka svojega spočetja” (KKC 2378).