2015-04-12 11:13:00

Papež ob spominu na genocid Armencev: Skrivati ali zanikati zlo je isto, kot pustiti, da rana brez zdravljenja še naprej krvavi!


VATIKAN (nedelja, 12. april 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre Armenci, dragi bratje in sestre. Med različnimi priložnostmi sem današnji čas opredelil kot čas vojne, tretje svetovne vojne 'po koščkih', ko vsak dan zvemo za zverinske zločine, krvave pokole ter za norost uničenja. Žal še tudi danes slišimo zadušen in preslišan krik številnih naših nemočnih bratov in sester, ki so zaradi svoje vere v Kristusa ali zaradi njihove etnične pripadnosti javno in kruto ubiti, obglavljeni, križani, živi zažgani, ali pa prisiljeni zapustiti svojo domovino.« S temi besedami je papež Frančišek na začetku sv. maše v baziliki sv. Petra nagovoril armenske vernike ob stoletnici 'mučeništva' Armencev.

Tudi danes doživljamo neke vrste genocid, ki ga povzroča splošna in kolektivna brezbrižnost, vpletena tišina Kajna, ki pravi: »Kaj mi mar?«, »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9; Homilija v Redipulji, 13. septembra 2014).

Naše človeštvo je v prejšnjem stoletju živelo tri velike nezaslišane tragedije: prva je tista, ki jo običajno imajo za 'prvi genocid XX. stoletja; ta je prizadela vaše armensko ljudstvo, prvo krščansko ljudstvo, skupaj s sirokatoličani in pravoslavnimi, asirci, kaldejci in grki. Ubiti so bili škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, ženske, moški, ostareli, celo nemočni otroci in bolniki. Ostali dve tragediji sta zagrešila nacizem in stalinizem. Bliže našemu času pa so bila množična ubijanja v Kambodži, Ruandi, Burundiju in v Bosni. A kljub temu se zdi, da človeštvo ne uspe prenehati s prelivanjem nedolžne krvi. Zdi se, da navdušenje, ki se je začelo ob koncu druge svetovne vojne pojenja in izginja. Zdi se, da se človeška družina ne želi učiti na lastnih napakah, ki jih je zagrešil zakon terorja in so še danes tisti, ki skušajo odstraniti sebi enake s pomočjo nekaterih ter z vpleteno tišino drugih, ki ostajajo le opazovalci. Nismo se še naučili, da je vojna norost, brezpotrebno pobijanje.

Dragi armenski verniki, danes se od bolečine presunjenim, a z upanjem v Vstalega Gospoda napolnjenim srcem, spominjamo stoletnice tistega tragičnega dogodka, groznega in blaznega množičnega poboja, ki so ga vaši predniki kruto pretrpeli. Potrebno se je spominjati, še več, dolžni smo, saj tam kjer ni spomina, pomeni, da zlo še drži rano odprto. Skrivati ali zanikati zlo, je isto kot pustiti, da rana brez zdravljenja še naprej krvavi!

Prisrčno vas pozdravljam in se vam zahvaljujem za vaše pričevanje.

Pozdravljam Serža Sargsyana, predsednika Republike Armenije in se mu zahvaljujem za prisotnost.

Iz srca pozdravljam tudi moje brate patriarhe in škofe: njegovo svetost Karekina II. vrhovnega patriarha in katolikosa vseh Armencev, njegovo svetost Arama I. katolikosa velike hiše Kilikije, njegovo blaženost Nersesa Bedrosa XIX., patriarha Kilikije katoliških Armencev ter dva katolikosa apostolske armenske Cerkve ter patriarhata armensko katoliške Cerkve.

S trdnim prepričanjem, da zlo nikoli ne prihaja od neskončno dobrega Boga ter zakoreninjeni v veri, izpovedujemo, da krutost ne more biti nikoli pripisana Božjemu delu in še več, v njegovem svetem imenu absolutno ne moremo iskati kakršno koli opravičilo. Skupaj doživljamo ta obred s pogledom zazrtim v Jezusa Kristusa, Vstalega, Zmagovalca smrti in zla!








All the contents on this site are copyrighted ©.