Papež med sveto mašo za Armence: Po Njegovih ranah smo bili ozdravljeni

VATIKAN (nedelja, 12. april 2015, RV) – »Sveti Janez, ki je bil navzoč z drugimi učenci v dvorani zadnje večerje tistega večera, prvega dne po soboti, poroča, da je Jezus prišel v sredo mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' in 'jim je pokazal roke in stran' (Jn 20,19-20), pokazal jim je svoje rane. Po tem so oni prepoznali, da ni bila prikazen, temveč On, Gospod in bili so polni veselja.« Z vstajenjskim sporočilom Janezovega evangelija je papež začel homilijo med sveto mašo na nedeljo Božjega usmiljenja v baziliki sv. Petra. Papež Frančišek je sveto mašo ob somaševanju njegove blaženosti Nersesa Bedrosa XIX., patriarha armenske katoliške Cerkve in ob prisotnosti njegove svetosti Karekina II., katolikosa vseh Armencev ter njegove svetosti Arama I., katolikosa Kilikije, armenske apostolske Cerkve, daroval sveto mašo ob stoletnici 'mučeništva' Armencev. Na začetku svete maše pa je sveti oče razglasil sv. Gregorija iz Nareka za cerkvenega učitelja.

Čez osem dni je Jezus zopet prišel v dvorano zadnje večerje ter Tomažu pokazal svoje rane, da bi se jih dotaknil, kakor je on sam želel, da bi lahko veroval ter postal tudi on priča vstajenja.

Tudi nam danes na to nedeljo, ki jo je sv. Janez Pavel II. hotel poimenovati Božjega usmiljenja, Gospod kaže preko evangelija svoje rane. To so rane usmiljenja. Res je, Jezusove rane so rane usmiljenja. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

Jezus nas vabi gledati te rane, vabi nas, da se jih dotaknemo, kakor je to storil s Tomažem, da bi ozdravil našo nevero. Predvsem pa nas vabi, da vstopimo v skrivnost teh ran, ki je skrivnost njegove usmiljene ljubezni.

Po njih, kakor v razsvetljenem tunelu, lahko vidimo vso Kristusovo in Božjo skrivnost, njegovo trpljenje, njegovo zemeljsko življenje polno sočutja do malih in bolnih, njegovo učlovečenje v Marijinem telesu. Lahko se vrnemo nazaj v vso zveličavno zgodovino, do prerokb, posebno tistih o Jahvejevem služabniku, psalmov, postave, zaveze, vse do osvoboditve iz Egipta, do prve velike noči in krvi zaklanih jagnjet. Potem pa še nazaj do očakov, do Abrahama, do noči časov, do Abela torej in njegove krvi, ki vpije z zemlje. Vse to lahko vidimo po ranah križanega in vstalega Jezusa ter kot Marija v Magnifikatu lahko priznamo, da »iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje« (prim. Lk 1,50).

Pred tragičnimi dogodki človeške zgodovine včasih obstanemo kot potlačeni ter se sprašujemo, zakaj? Človeška zloba lahko odpre v svetu prepade, velike praznine, praznine po ljubezni, praznine po dobrem, praznine po življenju. Ob tem se začnemo spraševati, kako naj zapolnimo te prepade? Za nas je to nemogoče, samo Bog lahko zapolni te praznine, ki jih je zlo naredilo v naših srcih in v naši zgodovini. Jezus, ki je postal človek in je umrl na križu, lahko napolni prepad greha s prepadom svojega usmiljenja.

Sv. Bernard se je pri razlagi Visoke pesmi (Govor 61,3-5; Opera omnia 2,150-151) ustavil ravno pri skrivnosti Gospodovih ran ter uporabil krepke in drzne izraze, ki jih bo dobro danes uporabiti. Pravi, da se »preko telesnih ran razodeva nedoumljiva karitativna ljubezen (Kristusovega) srca, postane očitna skrivnost ljubezni, se pokaže drobovje (notranjost) usmiljenja našega Boga«.

Poglejte torej bratje in sestre pot, ki nam jo je Bog odprl, da bi končno lahko izšli iz sužnosti zla ter smrti in prešli v deželo življenja ter miru. Ta pot je On, Jezus, Križani in Vstali ter njegove rane polne usmiljenja.

Svetniki nas učijo, da se svet začne spreminjati s spremenjenjem lastnega srca in to se zgodi po Božjem usmiljenju. Zaradi tega bo, bodisi pred lastnimi grehi kakor pred velikimi tragedijami sveta, vest vznemirjena, ne bo pa zlomljena, saj se bom spominjal Gospodovih ran. Kajti »ranjen je bil zaradi naših prestopkov«. Kaj je torej tako smrtnega, ki ne bi moglo biti rešeno s Kristusovo smrtjo.

S pogledom zazrtim v rane vstalega Jezusa lahko pojemo s Cerkvijo: »Njegova ljubezen traja na veke« (Ps 117,2), njegovo usmiljenje je večno. S temi v srce vtisnjenimi besedami hodimo po poteh zgodovine z roko v roki z našim Gospodom in Zveličarjem, ki je naše življenje in naše upanje.