Sveti oče: Odgovorni za formacijo imajo veliko srce za mlade

RIM (sobota, 11. april 2015, RV) – »Posvečeno življenje je lepo, je eno najdragocenejših zakladov Cerkve, ukoreninjenih v krstni poklicanosti.« Tako je zatrdil papež Frančišek danes, ko se je srečal z okoli 1400 udeleženci mednarodnega simpozija za vse, ki so v ustanovah posvečenega življenja odgovorni za formacijo. Njihovo srečanje v Rimu se je začelo v ponedeljek z molitvenim bdenjem. Danes se je sklenilo z avdienco pri svetem očetu, ki je sledila slovesnemu somaševanju v vatikanski baziliki sv. Petra.

Kriza duhovnih poklicev – pomen pričevanja
»Ko vas vidim v takem številu ne bi rekel, da obstaja kriza duhovnih poklicev.« S temi besedami je papež začel in se obenem tudi pošalil, da je problem, če je več tistih, ki so odgovorni za formacijo, kot pa samih prejemnikov le-te. Zatem je izrazil prepričanje, da krize ni tam, kjer so posvečene osebe s svojim pričevanjem zmožne posredovati lepoto posvečenosti. Pričevanje je namreč rodovitno. In k temu poslanstvu so poklicani tisti, ki so odgovorni za formacijo: »Niste samo 'učitelji'; ste predvsem pričevalci hoje za Kristusom v vaši lastni karizmi. To pa je mogoče, če vsak dan znova z veseljem odkrijete, da ste Jezusovi učenci.« Da bi pričevali, je nujno pogosto poromati v svojo »Galilejo«, to je vrniti se nazaj k svojemu osebnemu srečanju z Njim.

Skrbeti za formacijo v posvečenem življenju je lepo
Posvečeno življenje je lepo, je nadaljeval sveti oče. Zato je tudi lepo skrbeti za formacijo v njem. Kajti privilegij je »sodelovati pri Očetovem delu, ki oblikuje Sinovo srce v tistih, ki jih je Duh poklical«. To nalogo se včasih sicer lahko občuti kot breme. A gre za prevaro, skušnjavo. Poslanstvo je res pomembno. Prav tako pomembno pa je formirati za poslanstvo. Da bi lahko šli kamorkoli, na vsako periferijo, da bi vsem pripovedovali o ljubezni Jezusa Kristusa, predvsem oddaljenim, majhnim, ubogim, in da bi se tem sami pustili evangelizirati, so nujni trdni temelji, krščanska struktura osebnosti.

Imeti veliko srce za mlade
»Ena od značilnosti odgovornih za formacijo je imeti veliko srce za mlade, da bi v njih oblikovali velika srca, sposobna sprejeti vsakogar, srca, bogata z usmiljenjem, polna nežnosti. Vi niste samo prijatelji in tovariši posvečenega življenja tistih, ki so vam zaupani, temveč resnični očetje, resnične matere, zmožni zahtevati od njih in dati jim največ. To pomeni poroditi življenje, roditi posvečeno življenje. To je mogoče samo z ljubeznijo, ljubeznijo očetov in mater.« Papež Frančišek je nadaljeval, da ni res, da bi današnji mladi bili povprečni in da ne bi bili velikodušni. Le izkusiti morajo, da je »večja sreča dajati kakor prejemati« (Apd 20,35), da je »v življenju pokorščine velika svoboda, velika rodovitnost v deviškem srcu, veliko bogastvo v tem, da se ne poseduje ničesar«.

Začetna formacija je samo prvi korak v procesu
Zato je nujno, da so odgovorni za formacijo »ljubeznivo pozorni na pot vsakogar in evangeljsko zahtevni v vsaki fazi poti formacije«. To se mora začeti že pri razločevanju poklicanosti, in sicer zato, da morebitna kvantitativna kriza ne bi odločala o veliko težji kvalitativni krizi. Razločevanje pomeni tudi znati reči »ne«, kar pa ne pomeni spoditi stran, ampak pomagati najti pravo življenjsko pot. Sveti oče je ob tem spomnil na modrost mnogih starejših redovnikov in redovnic, od katerih mladi lahko veliko dobijo. »Začetna formacija je prvi korak v procesu, ki naj bi trajal celo življenje.« Mladi bi morali biti oblikovani za ponižno in razumno svobodo, da bi se nato Bogu Očetu pustili vzgajati vsak dan življenja, v vsaki starosti, tako v poslanstvu kot bratstvu, tako v delovanju kot kontemplaciji.

Tudi neuspehi so lahko spodbuda na stalni poti formacije
Papež Frančišek je zbrane na koncu še spodbudil, naj pri svojem poslanstvu ne varčujejo ne s časom ne z močmi. Prav tako naj ne izgubijo poguma, kadar rezultati ne ustrezajo pričakovanjem. Tako kot Bog morajo znati počakati, biti potrpežljivi, spremljati. To je njihovo »mučeništvo«. Tudi neuspehi so lahko spodbuda na stalni poti formacije. In če bi kdaj občutili, da njihovo delo ni dovolj cenjeno, naj vedo, da jih Jezus spremlja z ljubeznijo in da jim je Cerkev hvaležna. »Želim vam, da bi to poslanstvo živeli z veseljem in v hvaležnosti, z gotovostjo, da v življenju ni nič lepšega kot za vedno in z vsem srcem pripadati Bogu ter dati življenje za služenje bratom.«