2015-04-09 11:24:00

Msgr. Andrej Glavan vodil slovesno sveto mašo ob 650-letnici Novega mesta


NOVO MESTO (četrtek, 9. april 2015, RV) – Sinoči je novomeški škof msgr. Andrej Glavan vodil slovesno sveto mašo ob 650-letnici Novega mesta. Slovesno petje je izvajal zbor Vokalna akademija Jurij Slatkonja s solisti pod vodstvom prof. Aleša Makovaca. Bogoslužne slovesnosti so se udeležili člani Občinske uprave ter številni meščani Novega mesta z okolico.

Uvod v mašo msgr. Božidar Metelko

Homilija škof Andrej Glavan

Homilija novomeškega nadškofa msgr. Andreja Glavana med slovesno mašo:
Spoštovani! Ob vseh osebnih in skupnih obletnicah, kot je praznovanje 650-letnice Novega mesta, nas prešinja misel: Kako naglo čas beži in v brezmejno večnost gine. A vse se dogaja pod budnim in ljubečim pogledom Njega, ki je alfa in omega in so časi in vekovi njegovi. 650 let je dolga doba, če gledamo le na starost mesta, in hkrati kratka, če pomislimo, da nam arheologija govori o dolgih tisočletjih poseljenosti na tem prostorju.

650 let mesta, ki leži med s soncem obsijano in vinogradi zasajeno Trško goro in mogočnimi pravljičnimi Gorjanci. Čudovito mesto na sedmih gričih, kot ga nekdo imenuje, ki so ga branili čudoviti gradovi od Soteske na zahodu, Hmeljnika na severu, Otočca na vzhodu in Grma ter Mahovega na jugu. Teološko sicer ne drži, a sliši se lepo, kar je zapisal veliki zgodovinar in naš rodoljub prof. Granda: »Ker Bog ni mogel biti povsod, je ustvaril Dolenjsko in v njenem najlepšem delu določil prostor za Novo mesto.«

 Spoštovani! Zbrali smo se k zahvalni maši ob praznovanju 650-letnice Novega mesta. Zahvala za vse lepo in hudo, ki so ga v boju za obstanek preživeli naši predniki, ob naravnih katastrofah, epidemijah kuge, požarih in zlasti ob turških vpadih in svetovnih vojnah, bo hkrati prošnja tudi za blagoslov v prihodnje, saj je bilo za praznovanje izbrano geslo: 650 let gradimo prihodnost.

Kot rojstni dan Novega mesta običajno navajamo in tudi praznujemo 7. april 1365. Takrat je bila na Dunaju podpisana »ustanovna listina«, ki je pravzaprav listina privilegijev in mestnih pravic, ki jih je Rudolf IV. Habsburški podelil mestu, ki ga je imenoval po sebi Rudolfswerth. Okolica in slovenski živelj pa kot kaže tega imena ni nikoli povsem sprejela in ga je že v nastajanju poimenovala po svoje – Novo mesto.

Že iz septembra 1365 je ohranjena ta oblika sicer v nemškem jeziku (Neustadtl – Novomeisto). Rudolf IV. je mesto ustanovil tako rekoč pred smrtjo dunajsko univerzo in naše mesto. Gotovo je moral imeti neke bolj daljnosežne načrte, ne le gradnjo kontrolne točke za trgovske tokove proti Primorju. Načrte za novo upravno in morda celo cerkvenopravno ureditev mu je preprečila prezgodnja smrt. V naslednjih dveh stoletjih se je Novo mesto razvilo in povzpelo nad ostala dolenjska in belokranjska mesta in se uvrstilo med vodilna mesta na Kranjskem z največjim srednjeveškim glavnim trgom na Slovenskem, a doživljalo je tudi krize, zlasti po ustanovitvi mesta Karlovec, ki je postalo center obrambe pred Turki.

Poseben pomen je dobilo mesto z ustanovitvijo župnije leta 1428 – prej je cerkvenoupravno spadalo pod župnijo Mirna Peč – posebej pa z ustanovitvijo kolegiatnega kapitlja, ki je dajal na verskem, šolskem, kulturnem in umetnostnem področju v naslednjih stoletjih mestu poseben pečat in veljavo zlasti kot sedež arhidiakona, namestnika oglejskega patriarha.

Mesto se je spreminjalo. V njem je zraslo precej cerkva: špitalska, sv. Katarine, sv. Antona, sv. Florijana, sv. Jurija, kapucinska, sv. Lenarta, sv. Miklavža. Predelave in olepšave sta preživeli le dve: sv. Miklavža in sv. Lenarta. Ostale so bile uničene v požarih ali celo prodane in porušene. Obogatene z mnogimi umetninami od Tintoretta in Metzingerja in drugimi sta danes ponos mesta.

Kapitelj je nekaj stoletij skrbel tudi za pravo šolstvo. Tu so se šolali dečki, da so lahko nadaljevali šolanje za duhovnike in druge poklice. To je trajalo vse do uvedbe obveznega šolstva v času Marije Terezije, ko je bila v mestu ustanovljena gimnazija, ki so jo zaupali frančiškanom in je že v prvem letu imela 66 dijakov in je pozneje vedno doživljala prostorsko stisko. Leta 1870 je potem postala državna. Prostorska stiska je bila stalno prisotna in rešena šele z novo gimnazijo. Mnogim nadarjenim fantom, zlasti revnejšim, je ta gimnazija omogočila izobrazbo in odpirala vrata v svet učenosti in umetnosti, ker so te revnejše dijake podpirali frančiškani. V njej so se šolali mnogi poznejši intelektualci in umetniki Zupančič, Kette, Karl in Janez Gnidovec, poznejši prvi škof v ameriški Dakoti škof Stariha, škof Vertin – Baragov naslednik –, skladatelj frančiškan Hugolin Sattner, ki je bil doma iz Kandije, in mnogi drugi poznejši laiški intelektualci. Frančiškanski profesorski zbor je leta 1848 že sprejel sklep o slovenskem učnem jeziku, a do realizacije zaradi nasprotovanja nekaterih nemških liberalcev ni prišlo.

Na Kapitlju so delovali tudi mnogi slavni možje. Od proštov in kanonikov naj omenim le enega. Matija Kastelec je bil v 17. stol. nabožni pisatelj, pisec več slovenskih molitvenikov, slovenskega katekizma na 624 straneh, jezikoslovec, prvi katoliški prevajalec celotnega Svetega pisma, čeprav so njegova dela ostala v rokopisu. Te rokopise omenja tudi Valvasor in so delno še ohranjeni.

Življenje Novega mesta so zaznamovali tudi nekateri redovi. Najprej in najdlje frančiškani, ki so v begu pred Turki prišli iz Bele Krajine iz Kloštra, ki se še danes tako imenuje. 200 let pozneje kapucini, sestre de Notre Dame, ki so prišle ob koncu 19. stol. in so s svojimi šolami dale pomemben pečat. Na področju zdravstva pa usmiljeni bratje, ki so zgradili v Kandiji t. im. moško bolnico in usmiljenke, ki so oskrbovale t. im. žensko bolnico, v kateri je danes upravna enota.

Kaj reči o vlogi Cerkve ob tej pomembni obletnici? Bila je mati in učiteljica, tolažnica, vedno tesno povezana z dolenjskim ljudstvom in novomeščani. Kako se ne bi spomnili pri tem prijateljskih in očetovskih besed papeža sv. Janeza Pavla II. ob koncu njegovega prvega obiska v Sloveniji. Spodbujal nas je, da ohranjajmo obličje te čudovite dežele – podobo raja. Naročal nam je, naj ne dopustimo, da bi zamrlo plemenito državljanstvo in duhovno izročilo, ki je zaznamovalo zgodovino našega ljudstva, dobesedno pa je dejal: »Pogumno in vztrajno stopajte dalje po poti napredka, s seboj pa vedno nosite vrednote svoje bogate kulturne in verske dediščine.« Kot da bi bil eden izmed nas, ki od blizu pozna naše šibke strani pa je pred odhodom odločno pozval: »Bodite enotno in složno ljudstvo, družina sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč

Nekdo me je te dni vprašal, kakšen pomen ima dejstvo, da imata mesto in škofija oba rojstni dan na isti dan – 7. aprila. Odgovoril sem, da je to čisti slučaj. Lahko pa to vzamemo kot neke vrste spodbudo, da naj mesto, ki je postalo škofovsko mesto in Cerkev, ki želi prispevati s svojim od Boga danim poslanstvom kar največ za skupno dobro, da naj sodelujeta po vzoru vseh drugih, še zlasti sosednjih evropskih držav, ki priznavajo po evropski ustanovni listini deklarirano pozitivno vlogo Cerkva.

Vsem navzočim in vsem ostalim novomeščanom čestitam ob 650-letnici mesta in hkrati odpiram jubilejno leto ob 10-letnici ustanovitve novomeške škofije, ki ga bomo sklenili junija prihodnje leto.








All the contents on this site are copyrighted ©.