Velikonočna
nedelja: Jezus Kristus je vstal!
»Jezus Kristus je vstal! Ljubezen je premagala sovraštvo,
življenje je premagalo smrt, svetloba je pregnala temo!« Te besede papeža Frančiška so na velikonočno nedeljo odmevale z osrednje lože
Petrove bazilike, ko je s tradicionalno poslanico Mestu in svetu ali Urbi et Orbi
voščil za praznik Kristusovega vstajenja. »S
svojo smrtjo in vstajenjem Jezus vsem kaže pot življenja in sreče: ta pot je ponižnost,
ki vključuje tudi ponižanje. To je pot, ki vodi v slavo. Samo kdor se poniža, se
lahko napoti proti »stvarem, ki so zgoraj«, proti Bogu (prim. Kol 3,1-4). Napuhnjeni
gleda 'od zgoraj navzdol', ponižni gleda 'od spodaj navzgor'.« Papež Frančišek je spomnil na razmere v Siriji in Iraku, Sveti deželi, Libiji,
Jemnu, Nigeriji, Južnem Sudanu in Demokratični republiki Kongo ter Ukrajini; spomnil
je tudi na mnoge trpeče po vsem svetu. »Svet
nam svetuje, naj se uveljavimo za vsako ceno, naj tekmujemo, naj se izkažemo … Kristjani
pa so, po milosti Kristusa, umrlega in vstalega, mladike novega človeštva, v katerem
skušamo živeti v vzajemnem služenju, brez arogance, pač pa z razpoložljivostjo in
spoštovanjem. To ni šibkost, ampak prava moč! Kdor v sebi nosi Božjo moč, njegovo
ljubezen in njegovo pravičnost, ne potrebuje nasilja, ampak govori in deluje z močjo
resnice, lepote in ljubezni.«
Velikonočna
vigilija: Stopiti v skrivnost
»'Stopiti v skrivnost,' pomeni, da smo se sposobni začuditi,
zreti, da smo sposobni poslušati tišino in slišati, kako šepeta struna zveneče tišine,
v kateri nam Bog govori (prim. 1 Kr 19,12),«
je pojasnjeval papež Frančišek na velikonočno vigilijo, ki je potekala v soboto zvečer
v Petrovi baziliki. »Vstop v skrivnost zahteva
od nas, da se ne bojimo resničnosti: da se ne zapiramo vase, da ne zbežimo pred tem,
česar ne razumemo, da si ne zatisnemo oči pred težavami, da jih ne zanikamo, da ne
odpravimo vprašanj ... Vstopiti v skrivnost pomeni, da gremo onkraj svojih udobnih
gotovosti, onkraj lenobe in brezbrižnosti, ki nas zavirata, in se lotimo iskanja resnice,
lepote in ljubezni; pomeni, da iščemo nesamoumeven smisel, nepovršen odgovor na vprašanja,
ki postavljajo našo vero, našo zvestobo in naš razum v krizo. Za vstop v skrivnost
potrebujemo ponižnosti, ponižnosti, da se sklonimo, da sestopimo s podstavka svojega
tako napuhnjenega jaza, svoje domišljavosti; potrebujemo ponižnosti, da spremenimo
svojo samopodobo in priznamo to, kar resnično smo: ustvarjenine z dobrimi in slabimi
platmi, grešniki, ki potrebujemo odpuščanje. Za vstop v skrivnost potrebujemo to ponižanje,
ki je nemoč, izpraznitev samomalikovanja … potrebujemo češčenje. Brez češčenja ni
mogoče vstopiti v skrivnost.«
Veliki
petek: Križev pot
Obrede velikega petka je sveti oče vodil popoldne
v Petrovi baziliki. Zvečer pa je v rimskem Koloseju potekal tradicionalni križev pot.
Sveti oče je ob koncu zbrane nagovoril z molitvenimi besedami: »O Kristus, križani in zmagoslavni, tvoj križev pot je povzetek tvojega življenja
in podoba tvoje poslušnosti Očetovi volji; je uresničitev tvoje neskončne ljubezni
do nas grešnikov in dokaz tvojega poslanstva ter dokončna izpolnitev razodetja in
zgodovine zveličanja.«
Veliki
četrtek: Jezus nas vse ljubi
Na veliki četrtek je papež Frančišek daroval sveto
mašo zadnje večerje v rimskem zaporu Rebibbia. Umil in poljubil je noge šestim moškim
in šestim ženskam, ki v zaporu prestajajo zaporno kazen. Med homilijo jim je takole
govoril: »Jezus nas je ljubil. Jezus nas ljubi.
Toda brez meja, vedno, vse do konca. Jezusova ljubezen do nas nima meja: vedno in
še več, vedno in še več. Ne utrudi se ljubiti. Pri nikomer. Ljubi vse nas, vse do
točke, da dá življenje za nas: da, življenje dá za nas; da, življenje dá za vse nas,
življenje dá za vsakogar od nas. Vsakdo od nas lahko reče: 'Življenje je dal zame.'«
Krizmena
maša: Utrujenost duhovnikov
Med krizmeno mašo je sveti oče govoril o »utrujenosti duhovnikov«. »Naša utrujenost, dragi duhovniki,
je kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo. Naša utrujenost gre naravnost v Očetovo srce,« je dejal in izpostavil, da se je treba naučiti počivati.
»Ključ za duhovniško rodovitnost je v tem, kako
počivamo in kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo. Kako težko se je naučiti
počivati.« Kako Gospod ravna s pastoralno utrujenostjo
duhovnikov, najbolje ponazori prizor umivanja nog, ko je Jezus »ljubil svoje« in jim je »izkazal ljubezen do konca«. Gospod umije
sámo hojo, pot. V prvi osebi si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, tisti posvetni
in masten smog, ki se je nalepil po poti, opravljeni v njegovem imenu. »Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na
naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež.
Kakor poljublja vojne rane, tako umiva umazanijo dela.«
Splošna
avdienca: velikonočno tridnevje
Sredina splošna avdienca je bila posvečena velikonočnemu
tridnevju. Papež je spodbudil: »Dragi bratje
in sestre, v teh dneh svetega tridnevja se ne omejimo samo na spominjanje Kristusovega
trpljenja, ampak vstopimo v skrivnost, naredimo za svoja njegova občutenja in drže,
kot nas vabi apostol Pavel: »To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu« (Flp
2,5). Tako bo naša velika noč zares ''vesela velika noč''.«
All the contents on this site are copyrighted ©. |