Velika noč po svetu: veselje, preganjanje, negotovost, upanje

VATIKAN (sobota, 4. april 2015, RV) – Velika noč je v Latinski Ameriki med drugim priložnost za premislek o resničnem pomenu življenja. Je praznik, katerega se živi z velikim veseljem. Tradicionalno se velika noč tudi imenuje »praznik veselja«, »praznik življenja, ki slavi zmago«. In to ne le zaradi vstajenja, temveč predvsem zaradi povezave, ki jo ima s smislom življenja. Tako zatrjuje novinar Radia Vatikan Luis Badilla, ki prihaja iz Čila.

Doživljanje velike noči, tradicije, povezane z njo, in razmere, v katerih obhajanje praznika odmeva letos, so v krščanskem svetu zelo raznoliki. Na afriški celini je velikonočni čas v mnogih državah, kot so na primer Tanzanija, Angola ali Liberija, zaznamovan s sijajnimi zgledi miroljubnega sobivanja različnih sestavnih delov družbe. Žal tako ni povsod. P. Giulio Albanese, direktor revije Narodi in misijoni, navaja žalosten primer Nigerije. Tam nasilje pretresa celotno družbeno tkivo, ne samo krščanske skupnosti.

Prav posebne razmere pa veliko noč letos pogojujejo na Bližnjem vzhodu. V Sveti deželi, kot meni kustos, p. Pierbattista Pizzaballa, za kristjane živeti veliko noč pomeni še naprej nuditi temeljno pričevanje, navkljub težavam in negotovosti. Krščanska navzočnost v regiji je vedno bolj izpostavljena tveganju, število kristjanov se konstantno zmanjšuje. Pa vendar obhajati velikonočne dogodke prav tam, pomeni obhajati jih na krajih, ki so sodeč po tradiciji doživeli izvirno veliko noč. Gre torej za nekaj konkretnega, nekaj, česar se lahko dotakne. Obhajanje praznika za tamkajšnje krščanske skupnosti je torej zares priložnost pričevanja o življenju in o upanju, navkljub mnogim strahovom in znamenjem smrti ter navkljub njihovi majhnosti, šibkosti, omejenosti in tudi razdeljenosti.

Posebej težka je situacija v Siriji, kjer že pet let traja državljanska vojna, v zadnjem obdobju pa jo je prizadela še navzočnost skrajnežev tako imenovane Islamske države. Msgr. Mario Zenari, apostolski nuncij v Damasku, pravi, da država »živi križev pot«. A kristjani, ki še vztrajajo, imajo zelo močno vero. Prihajajo v cerkev in Gospoda prosijo za dar miru in sprave. Vera je velika tolažba. Nuncij nato še dodaja, da pa je najtežje, ker se ne ve, na kateri postaji križevega pota so v tem trenutku: »Smo na zadnji postaji, tisti, kateri sledi razjasnitev vstajenja, ali smo morda šele na peti postaji križevega pota?«

P. Bernando Cervellera, direktor agencije AsiaNews, pa opisuje še priprave na veliko noč v Aziji. Izpostavlja krščanske skupnosti v Pakistanu ali Indiji, kjer praznovanje spremlja strah pred napadi in atentati. Drugod, kot na primer v Iranu, pa ni problem varnost, temveč svoboda evangeliziranja. Le-te kristjani nimajo in to njihove skupnosti duši, četudi terorizem ni prisoten.