Papež o velikonočnem tridnevju: Vstopimo v skrivnost

VATIKAN (sreda, 1. april 2015, RV) – Splošna avdienca na Trgu svetega Petra je danes bila namenjena velikonočnemu tridnevju. Papež Frančišek je zbrane povabil, naj vstopijo v velikonočno skrivnost: »Dragi bratje in sestre, v teh dneh svetega tridnevja se ne omejimo samo na spominjanje Kristusovega trpljenja, ampak vstopimo v skrivnost, naredimo za svoja njegova občutenja in drže, kot nas vabi apostol Pavel: »To mislite v sebi, kar je tudi v Jezusu Kristusu« (Flp 2,5). Tako bo naša velika noč zares ''vesela velika noč''.«

Veliki četrtek: zadnja večerja
Papež je med katehezo pojasnil pomen velikonočnega tridnevja s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, kar je vrh vsega liturgičnega leta in tudi vrh našega krščanskega življenja. Tridnevje se bo začelo jutri, na veliki četrtek, s spominom na Gospodovo zadnjo večerjo. Jezus na predvečer svojega trpljenja daruje Očetu svoje telo in kri pod podobama kruha in vina ter ju ponudi v hrano apostolom. Zapove jim, naj daritev ponavljajo v njegov spomin. Evangelij nas med tem bogoslužjem spominja na umivanje nog in tako izrazi pomen evharistije iz drugega vidika. Jezus kot služabnik umije noge Simonu Petru in ostalim enajstim učencem. S to preroško gesto izrazi smisel svojega življenja in svojega trpljenja, ki je služenje Bogu in bratom: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel« (Mr 10,45).

To se je zgodilo tudi pri našem krstu, ko »nas je Božja milost umila greha in nas oblekla v Kristusa«. In to se zgodi vsakokrat, ko opravljamo spomin Gospodove evharistije, občestvo z Jezusom Kristusom, da bi bili pokorni njegovi zapovedi in bi se ljubili, kot nas je on ljubil. Papež je dodal, da »če pristopimo k obhajilu, ne da bi iskreno umili noge drug drugemu, ne priznavamo Gospodovega telesa«.

Veliki petek: Kristusova smrt
Med bogoslužjem velikega petka premišljujemo skrivnost Kristusove smrti in častimo križ. V zadnjih trenutkih življenja, preden je izročil svojega duha Očetu, je Jezus rekel: »Dopolnjeno je!« (Jn 19,30). Kaj pomeni ta beseda? Pomeni, da je delo odrešenja dopolnjeno in da vsi spisi najdejo svojo polno izpolnitev v ljubezni Kristusa, žrtvenega Jagnjeta. »Jezus je s svojim žrtvovanjem spremenil največjo krivico v največjo ljubezen,« je zatrdil papež.

Skozi stoletja imamo veliko moških in žensk, ki s pričevanjem o svojem življenju odsevajo žarek te popolne, dopolnjene in neomadeževane ljubezni. Frančišek je pri tem spomnil na junaškega pričevalca naših dni, Andreja Santora, duhovnika rimske škofije in misijonarja v Turčiji. Kakšen dan prej, preden je bil ubit v Trebisondi, je zapisal: »Tu sem, da bi prebival med temi ljudmi in Jezusu omogočil delovati, s tem ko mu ponudim svoje meso. Zveličanja postanemo zmožni samo tako, da darujemo lastno meso. Zlo sveta se lahko prenaša in bolečino se lahko deli, tako da se jo vpije v lastno meso vse do konca, kot je to storil Jezus.« Zgledi tega moža našega časa in mnogih drugih nas podpirajo pri darovanju našega življenja kot daru ljubezni bratom, v posnemanju Jezusa, je nadaljeval sveti oče.

Ponovno je spomnil na mučence današnjih dni: »Tudi danes je veliko moških in žensk, pravih mučencev, ki darujejo svoje življenje z Jezusom, da bi izpovedali vero – samo iz tega razloga. To je pravo služenje, služenje krščanskega pričevanja do krvi, služenje, ki nam ga je izkazal Jezus, odrešil nas je do konca.« To je tudi smisel tistih besed: »Dopolnjeno je!« Kako bo lepo, ko bomo ob koncu svojega življenja, z vsemi svojimi napakami, grehi, tudi dobrimi deli in ljubeznijo do bližnjega, lahko rekli Očetu kot Jezus: »Dopolnjeno je.« Ne sicer z Jezusovo popolnostjo, a z besedami: »Gospod, naredil sem vse, kar sem lahko naredil. Dopolnjeno je.« Papež je povabil, naj med čaščenjem križa, zrenjem v Jezusa, razmišljamo o ljubezni, služenju, krščanskih mučencih, a prav tako o koncu lastnega življenja, saj nikoli ne vemo, kdaj bo prišel trenutek in bomo prosili za milost, da bi rekli: »Oče, naredil sem tisto, kar sem lahko. Dopolnjeno je.«

Velika sobota: Upati proti upanju
Velika sobota je dan, ko Cerkev po zmagoslavnem boju križa premišljuje o Jezusu v grobu. Na veliko soboto se Cerkev ponovno poistoveti z Marijo: vsa vera Cerkve je zbrana v Njej, prvi učenki, prvi in popolni vernici. »V mraku, ki ovije stvarstvo, Marija ostane sama pri ohranjanju živega plamena vere, upajoč proti vsakemu upanju v Jezusovo vstajenje.« Med velikonočno vigilijo, ko ponovno zadoni Aleluja, praznujemo Kristusa Vstalega, središče in konec vesolja in zgodovine; bdimo polni upanja v pričakovanju njegove vrnitve, ko se bo velika noč v polnosti razodela.

Včasih se zdi, da tema noči prodira v dušo. Včasih mislimo: »Nič več ni mogoče storiti.« In srce ne najde več moči, da bi ljubilo. A ravno v tej temi Kristus prižge ogenj Božje ljubezni: blesk pretrga temo in naznani nov začetek, iz najtemnejše teme se začne nekaj novega. Noč je najbolj temna tik preden se začne dan, in ravno v tisti temi je Kristus, ki zmaga in prižge ogenj ljubezni. Skala bolečine je premaknjena in je pustila prostor upanju.

»To je velika skrivnost velike noči!« je poudaril papež Frančišek. V tej sveti noči nam Cerkev izroča luč Vstalega, da v nas ne bi bilo obžalovanja tistega, ki pravi »Nič več ni mogoče storiti«, ampak upanje nekoga, ki »se odpre za sedanjost, ki je polna prihodnosti«: Kristus je premagal smrt in z njim tudi mi. »Naše življenje se ne konča pred kamnom groba, naše življenje gre čez z upanjem v Kristusa, ki je vstal ravno iz tega groba. Kot kristjani smo poklicani biti jutranja straža, ki zna prepoznati znamenja Vstalega, kot so to storile žene in učenci pred grobom ob zori prvega dne tedna,« je ob koncu kateheze zatrdil papež Frančišek.