Postne duhovne vaje. Prerok Elija – meditacije p. Bruna Secondina

ARICCIA (sobota, 28. februar 2015, RV) – Kreni na vzhod in se skrij – vrniti se h koreninam; Razkriti se – ne dvoumnosti in da pogumu; Naj moje življenje nekaj šteje – od praznih malikov k resnični pobožnosti; Od bega k romanju – preko tesnobe nasproti življenju; Lahen glas tišine – Bog je drugačen in drugod; Daj mi svojega sina – ubogi evangelizirajo; Ne dam ti dediščine – pričevalci pravičnosti in solidarnosti; Posredovati za ljudstvo – preroki bratstva; Pobrati Elijev plašč. To so naslovi meditacij med postnimi duhovnimi vajami, ki so od 22. do 27. februarja potekale v kraju Ariccia. Za svetega očeta in člane rimske kurije je meditacije pripravil karmeličanski pater Bruno Secondin. In sicer na temo: Služabniki in preroki živega Boga. Ta tema se je nanašala na zgodbo preroka Elija.

Kreni na vzhod in se skrij – vrniti se h koreninam
Že prvi večer je p. Secondin med uvodnim premišljevanjem udeležence duhovnih vaj povabil »k izhodu iz svoje vasi«. V središču njegove prve meditacije, ki je bila na vrsti v ponedeljek dopoldne, pa je bilo predvsem priporočilo, naj bodo v »šoli usmiljenja«, tako kot Elija, po katerega zgledu naj tudi »živijo na periferiji«. Naslov tega premišljevanja se je glasil: Kreni na vzhod in se skrij – vrniti se h koreninam. P. Secondin je izhajal iz odlomka iz 17. poglavja Prve knjige kraljev (1 Kr 17,1-17). Na podlagi slednjega je izpostavil lik preroka, ki hodi, ki nima stalnega mesta, ki se premika, da bi nekaj naredil. V tem smislu je »odličen tovariš na poti«, tudi v izkušnjah osebnega očiščevanja.

Nadalje je p. Secondin poudaril »geografijo«. Elija se je bojeval »na več frontah«. Njegova geografija nam tako govori in nas vodi nasproti periferijam, geografskim in bivanjskim; pri tem pa nas sooča z najglobljimi problemi, kot je na primer ranljivost. Da bi v polnosti razumeli poslanstvo preroka, je le tega potrebno vključiti v pravi zgodovinski kontekst. Tako se razume, da Elijeva jeza in njegov močan odziv izvirata iz spoznanja o naraščajoči verski in družbeni pokvarjenosti v Izraelu. Živi Bog je bil smatran za dobrega samo še za »nerazvito ljudstvo«. Zato se je prerok odzval tako ostro in je zagrozil, ne da bi bil k temu poslan od Boga.

Bog se je oglasil zatem in Eliju naročil, naj odide. P. Secondin je opozoril, da prerok »ne nadomešča Boga«, ampak ga mora voditi beseda, mora poslušati, biti pokoren in »pustiti, da je Bog njegov Bog«. In ta je Eliju ukazal, da se mora oddaljiti, iti proti toku, živeti samoto ter se tako očistiti, ponovno najti lastne korenine, vzroke svoje zvestobe. Odtrgati se mora od svojih načrtov in pustiti, da bo Bog deloval. Cilj je torej, da Božja ljubezen postane središče prerokovega bivanja. Ne sme prehitevati stvari in računati na takojšnje rezultate. Zaupati mora Bogu. Bog pa govori »malo in potihoma«, je še dodal p. Secondin med svojo prvo meditacijo na duhovnih vajah.

Sklenil jo je z nekaj vprašanji. Med njimi so bila: Sem v kakšnem trenutku izgubil potrpežljivost? Ohranjam svežino prve ljubezni ali je vse zbledelo? Poznam življenje na periferiji ali mi je všeč biti v središču pozornosti in časti? Zaupam v Previdnost ali sem fanatik načrtovanja in rezultatov?

Razkriti se – ne dvoumnosti in da pogumu
Naslov druge meditacije p. Secondina se je glasil: Razkriti se – ne dvoumnosti in da pogumu. Glavni poudarek le-te je bil, da je na postni poti spreobrnjenja predvsem potrebno ponovno najti najglobljo resnico nas samih in se razkriti, kar pomeni, odstraniti vse maske in dvoumnosti ter pogumno živeti pristno krščansko življenje. Svetopisemski odlomek, iz katerega je izhajal voditelj duhovnih vaj, je bilo 18. poglavje Prve knjige kraljev (1 Kr 18).

Gospod je preroka Elija poklical, naj gre ven »iz tajnosti«. Naročil mu je, naj se pokaže Ahábu. Tako se mora razkriti, soočiti se mora s tveganjem in se srečati s kraljem, katerega ima za sovražnika. To je izziv za vse v Cerkvi, ki stvari stalno odlagajo in se umikajo v ozadje. Kristjan se ne sme izmikati vedno novim pustolovščinam in se izgovarjati na grožnje, izmišljene zgodbe, pogojenost s predsodki ali koristoljubnimi »prijateljstvi in navezami«.

V 18. poglavju je k temu, da se razkrije, poklicana še ena oseba. To je Obadjá, dvorni oskrbnik, ki predstavlja razparano vest. Ni namreč pozabil na svojo pripadnost, a hkrati se ni odrekel določenim ugodnostim oblasti. Mnogi današnji ljudje so mu podobni, je poudaril p. Secondin: prestrašeni so navkljub notranjemu vzgonu, ki jih opozarja, naj branijo resnico. Tako kot Obadjáju Elija le-tem zapoveduje, naj ne preskakujejo z ene na drugo stran, naj »nehajo s temi scenami«.

V svetopisemskem odlomku sledi dogodek, ko Elija skliče ljudstvo, da bi videlo soočenje med domnevno Báalovo močjo in močjo Izraelovega Gospoda. Ljudstvo pritegne ta oblika »spektakularne vernosti«. Tudi ta pojav lahko vidimo danes, je pripomnil p. Secondin, a pri tem opozoril na pomen prerokove geste, kako se je približal ljudem, da bi jih pritegnil.

Naj moje življenje nekaj šteje – od praznih malikov k resnični pobožnosti
K podobni temi se je vrnil tudi dan kasneje, v svoji tretji meditaciji. Zastavil si je vprašanje: Imamo pogum, da se obrnemo na ljudi? Izhajajoč iz tega je p. Secondin spodbudil k premisleku o nekaterih izbirah Cerkve v današnjem času. Ob tem je poudaril, da se škandalov ne sme skrivati. Pomembno je, da so žrtve krivic deležne ozdravljenja, tudi preko ponižnosti in priznanja napak.

Tema priznanja krivde se nanaša na dogodek iz Elijeve zgodbe, in sicer na njegovo strašno dejanje, zaradi katerega so bili usmrčeni vsi Báalovi preroki. V preteklosti je tudi Cerkev zakrivila veliko nasilja, danes pa se nasilje lahko izraža v drugačnih oblikah. Na primer z uporabo uničujoče moči jezika ali novih sredstev družbenega obveščanja: »Včasih tipkovnica lahko ubije prej kot meč!«

Vse to je povezano s še eno držo, ki je nujna za spreobrnjenje. Po pogumu, da se razkrijemo, da si povemo resnico o sebi, da odvržemo maske, ki mrtvičijo našo vest, se je potrebno napotiti na »steze svobode«. To pomeni prenehati omahovati med različnimi stranmi in pustiti prostor Bogu. Hrupno, praznoverno bogoslužje, na katerega lahko naletimo še danes, ne gradi prave vere, je prepričan p. Secondin. Danes imamo dolg seznam malikov, na njem so med drugim ponos, ambicije, omika in kariera. Toda vseeno ne smemo dvomiti o Božjem usmiljenju. Usmiljenje je njegov odgovor, ki vse preoblikuje.

Četudi se ljudstvo ne odziva na potrebo, da bi se vrnilo k svoji identiteti, se Bog ne zboji. On »ostane zvest in razpoložljiv«. Bog je vedno »objem usmiljenja«. Zato je treba uporabljati razumne strategije in moč jezika simbolov, da bi prebudili vest ljudi, tako kot je to storil Elija. Da bi to zmogli, pa se je potrebno prej med drugim vprašati: Naša srca zares pripadajo Gospodu? Se zadovoljimo z zunanjimi držami? Je naša molitev drzna in prosi za dobro ljudstva?

Od bega k romanju – preko tesnobe nasproti življenju
V torek popoldne se je zaustavil ob 19. poglavju iz Prve knjige kraljev. Ta opisuje preroka v stanju »smrtne depresije«, prestrašenosti, ko je na begu, sam, izčrpan in razočaran nad svojim polomom. Tako stanje ni tako zelo redko, najdemo ga tudi med duhovniki. Zato je potrebno biti pozorni na določena znamenja, ki se lahko končajo z velikimi notranjimi težavami. Eno od teh znamenj je strah pred prihodnostjo ali odgovornostjo. Drugo je osamljenost. Iz obojega se človek lahko zateče v beg, bodisi fizičen ali pa v obliki domišljijskih predstav. Da bi se temu izognili, je pomemben uravnovešen odnos med delom, počitkom, molitvijo in družabnostjo.

Elijev beg se je po angelovem obisku preoblikoval v romanje. P. Secondin je v povezavi s tem zastavil nekaj vprašanj: Znamo v težavah prepoznati angelovo roko? Tako kot je kruh podkrepil preroka, tudi mi evharistijo doživljamo kot popotnico, ki nas spremlja?

Lahen glas tišine – Bog je drugačen in drugod
Kaj delaš tu? Kaj iščeš? Se pustiš Bogu presenetiti? S temi vprašanji pa se je začelo premišljevanje, ki je bilo na vrsti v sredo dopoldne. Med le-tem je p. Secondin spregovoril o dialogu med Bogom in prerokom. Elijev »jaz« je bil pretirano velik. Bog ga je tako ukanil z vprašanjem: »Kaj delaš tu?« S tem ga je prisilil, da je pogledal vase. Elija je bil notranje pretresen. Močan veter, potres in ogenj, v katerih ni našel Boga, bi lahko predstavljali tudi notranja stanja osebe, kateri se je sesul svet. Elija je v tistem trenutku hotel umreti, toda Gospod ga je poslal dalje.

Izhajajoč iz tega je p. Secondin udeležence duhovnih vaj povabil, da če se kot Elija počutijo razočarane, utrujene, boljše od vseh drugih na svetu, naj se pustijo Bogu presenetiti. V svojih koreninah naj prepoznajo znamenja prihodnosti, ponovno naj najdejo svežino in se spet podajo na pot. Pri tem je pater predlagal nekaj konkretnih možnosti: deliti materialne dobrine z revnimi, odpreti svoje omare in vreči stran vse nepotrebne okraske, spraviti se z nekom, kogar se težko prenaša; razširiti obzorje za polifonsko resnico, lepoto kultur in bogastvo tradicij; usmeriti svoje korake na periferije; maševati v barakarskem naselju; iti na kosilo z nekom, ki nima dovolj za jesti. Tako boš razumel, kje te čaka Bog, je zaključil p. Secondin.

Daj mi svojega sina – ubogi evangelizirajo
Njegova naslednja meditacija je bila osredotočena na Elijevo srečanje z vdovo v Sarepti (1 Kr 17,2-24). Na osnovi tega dogodka je p. Secondin poudaril enega temeljnih vidikov verskega življenja, in sicer dejstvo, da nas ubogi evangelizirajo. Vdova je kljub revščini sprejela preroka v goste. Zanj je bila to priložnost za notranjo rast. V Sarepti se je srečal z revščino in smrtjo, s katerima pa se je vdova soočala z dostojanstvom. Elija se je sprva zaradi čudeža z moko in oljem počutil mogočnega. Ko pa je vdovin sin umrl, je bil nemočen. Lahko je le klical k Bogu, zavedajoč se, da je v njegovi moči samo, da vpije o svojih dvomih in prosi. Šele ob njegovih nežnih dejanjih in priznanju šibkosti je vdova prepoznala obličje Boga, ki je sočuten, usmiljen, ki »objame, ki naše rane nosi v svoji identiteti«.

Ti dogodki izzovejo vprašanja, ki si jih mora vsak posameznik zastaviti v svoji osebni zgodbi. Smo sposobni srečati se z ubogimi, da bi tako spoznali resnico? Se bojimo osramotiti se? Znamo prepoznati in objeti nekoga, ki mu je umrl otrok, ki trpi zaradi nasilja, travm iz otroštva itd.? Ko se soočamo z bolečimi situacijami, uporabljamo »palico« ali objamemo?

Ne dam ti dediščine – pričevalci pravičnosti in solidarnosti
V četrtek dopoldne so udeleženci duhovnih vaj premišljevali o pravičnosti. Kot je zatrdil p. Secondin, je prizadevanje za pravičnost sestavni del hoje za Kristusom. Izhodišče meditacije je bila zgodba o Nabótovem vinogradu (1 Kr 21,1-29). Sakralni elementi so večkrat uporabljeni kot krinka krivičnega dogajanja. V imenu Boga se odpirajo prava brezna nasilja. Tudi med kristjani lahko najdemo »vest, ki spi«. P. Secondin je spomnil na uboge in zatirane, ki vpijejo, na nasilje v Afriki in na Bližnjem vzhodu, ter si zastavil vprašanje, če si vest Evropejcev zares nima ničesar očitati.

Poziv, ki izhaja iz Svetega pisma, je močan: »Biti moramo na strani vseh Nabótov zemlje, braniti pravice, sprejemati žrtve, bodriti vest, spodbujati strukture, kajti zemlja je Božja, je dar za življenje vseh in ne za muhe nekaterih.« Sveto pismo predlaga tudi »pedagogiko majhnih dejanj«. Ta predpostavlja, da začnemo pri sebi, da spremenimo svoj način življenja, od potrošnje, odmetavanja hrane, do transparentnosti delovanja in opravljanja dolžnosti s poštenostjo. Ne smemo pa pozabiti niti na probleme našega planeta, med katerimi je na primer onesnaževanje.

Posredovati za ljudstvo – preroki bratstva; Pobrati Elijev plašč
Tema zadnjega dne je bila naslovljena: Pobrati Elijev plašč. Tako kot v predzadnjem premišljevanju, v četrtek popoldne, se je p. Secondin osredotočil na vidik bratstva. Med drugim je pri tem spomnil na besede skladatelja Gustava Mahlerja, da »tradicija pomeni skrbeti za ogenj, ne častiti pepela«. Podoba ognja je povezana s prerokom Elijem.

Bog je prerokovo srce spremenil tako, da je bil pripravljen prizadevati si za solidarnost in za pravičnost. Ko se v Svetem pismu prvič srečamo z njim, je sicer pogumen, a osoren mož, na koncu pa ga vidimo potopljenega v ozračje bratstva. Naučil se je podariti objem upanja in nežnosti. Ko se je Elija na ognjenem vozu vzdignil v nebo, je pri tem pustil pasti svoj plašč. Tega je nato pobral Elizej, ki je bil njegov učenec (2 Kr 2,1-14). Drugi »preroški sinovi« so v njem tako prepoznali Elijevega duha. Na njunem predhodnem skupnem potovanju vidimo učenca, ki si skrbno prizadeva spoznati ves učiteljev nauk. Vsi potrebujemo učitelje, je poudaril voditelj duhovnih vaj.

Samo če Elizej kontemplira ogenj, sredi katerega Elija odide, lahko prejme vso njegovo dediščino. Simbol te pa je plašč, ki opozarja na služenje in na boj. Plašč ne sme ostati tam, kamor je padel, je zatrdil p. Secondin. Potrebno ga je pobrati. Potrebno je odkriti nove poti, tako kot je Elizej našel prehod čez Jordan. Potrebno se je postaviti pred resnico o nas samih in o Bogu, soočiti se z izzivi krivic in manipulacij, prepoznati napore ubogih in biti njihovi priprošnjiki, da bi tako lahko ponovno ustvarili bratstvo. In če Beseda zahteva, da se nekam gre, moramo tako kot Elija biti pripravljeni podati se na pot.