Kardinal Poupard o evangelizaciji papeža Pavla VI. in papeža Frančiška

BRESCIA (sreda, 25. februar 2015) – V italijanskem mestu Brescia je prejšnjo soboto potekal simpozij z naslovom 'Od Evangelii nuntiandi do Evagelii gaudium (Od Oznanjevanja evangelija do Veselja Evangelija). Blaženi Pavel VI., učitelj evangelizacije.' Eden od govornikov je bil kardinal Paul Poupard, nekdanji predsednik Papeškega sveta za kulturo in Papeškega sveta za medverski dialog. V svojem predavanju je spregovoril o pomenu evangelizacije v pontifikatih papeža Pavla VI. in papeža Frančiška, nanašajoč se predvsem na Apostolsko spodbudo O evangelizaciji - Evangelii nuntiandi papeža Pavla VI. iz leta 1975.

Po njegovih besedah bralec Apostolske spodbude Evangelii Gaudium o veselju Evangelija, ki napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo s Kristusom, ni presenečen, da se prvi od 271 citatov nanaša na apostolsko spodbudo Pavla VI. Gaudete in Domino oz. Veselite se v Gospodu. Vendar pa nas presenti, da skoraj vsaka stran besedila papeža Frančiška vsebuje citat iz apostolske spodbude O evangelizaciji. Na začetku papež Frančišek ponovi naslednje besede svojega predhodnika: »Naj današnji svet... sprejme veselo oznanilo, ki ga ne prinašajo žalostni in malodušni, nepotrpežljivi in tesnobni glasniki, ampak služabniki evangelija, katerih življenje naj izžareva gorečnost, ker so sami sprejeli Kristusovo veselje.« (VE 10)

Kardinal Poupard poudari, da Papež Frančišek tudi v nadaljevanju sledi blaženemu Pavlu VI., učitelju evangelizacije. Razlog za tako močno vez med apostolskima spodbudama oz. papežema kardinal vidi v dejstvu, da je imel Evangelii nuntiandi izredno velik vpliv na Cerkev v Latinski Ameriki. Tudi Dokument iz Aparecide, katerega je po zasedanju škofov Latinske Amerike leta 2007 uredil kardinal Bergoglio, navaja sedaj že značilno 80. točko spodbude Evangelii nuntiandi: »Blago in spodbudno veselje oznanjevalca.« Prav kardinal Bergoglio je Dokument iz Aparecide označil za Evangelii nutiandi Latinske Amerike.

V nadaljevanju je kardinal Poupard navedel ugotovitve Guzmána Carriquirya Lecoura, podpredsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko. Le-ta je pred leti pojasnil, da je Evangelii nuntiandi po razburkanih letih prvega pokoncilskega desetletja, ki je bilo zaznamovano z intenzivnimi in glasnimi kritikami, predstavljal odločilen prehod Cerkve na različnih področjih: glede katehetske pastorale, novih oblik skupnega življenja, vključenosti laikov v Cerkev ter razmisleka o pastorali v splošnem. V Latinski Ameriki je šlo za težavno prehodno obdobje pretresa in zmede, številnih sprememb v Cerkvi, ki so jih spremljale težave na področju razvoja, industrializacije in integracije, pa tudi politike, ki je bila pogosto zaznamovana z nasiljem. Omenjene korenite spremembe so bile zaznamovane tudi s teologijo sekularizacije in teologijo osvoboditve, z izstopi iz duhovništa in redovištva, z razgibanostjo Božjega ljudstva v Cerkvi in z gibanjem ‘Kristjani za socializem.’ V apostolski spodbudi Evangelii nuntiandi so tako tudi Pastirji Latinske Amerike prepoznali lastne izkušnje, nemir, potrebe ter povabilo, da bi sledili smernicam, ki jih je za Cerkev predlagal papež Pavel VI. Po eni strani Evangelii nuntiandi povzame Drugi vatikanski koncil, obenem pa ponuja tudi nov vidik za razlago ter programsko jedro v osrednji trditvi dokumenta, ki pravi: »Tako je treba evangelizirati – ne za okras, kakor če kaj po vrhu pobarvamo, marveč po notranje, življenjsko, v globino in do korenin – kulturo in kulture človeka v bogatem in vseobsežnem pomenu, ki ga imajo ti izrazi v Konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes (Veselje in upanje); pri tem je treba vedno izhajati od osebe in se vedno spet vračati k odnosu oseb med seboj in z Bogom.« (EN 20)

Evangelii nuntiandi je potrdil in v središče pozornosti Cerkve postavil evangelizacijo, pri tem pa poudaril, da mora biti posebna pozornost namenjena kulturi kot tisti, ki vsebuje vse stvarnosti, v katere mora vstopiti in jih preoblikovati evangelizacija. Identiteta vsakega ljudstva se rojeva v njegovi zgodovini in se odraža v njegovi kulturi. Če ne poznamo ene in druge, ne moremo v globini evangelizirati vseh razsežnosti osebnega in skupnega življenja. Tako tudi ni možno ustvarjati novega človeštva z novimi ljudmi, na poti proti novemu načinu bivanja, presojanja, živetja, sožitja.

Ob tem spomnimo še na besede papeža Frančiška v apostolski spodbudi Veselje evangelija, ko pravi: »Sanjam o 'misijonarski izbiri,' to je o misijonarskem zagonu, ki je zmožen preoblikovati vse, da bi navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cerkvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo sedanjega sveta, bolj kakor za njeno samoohranitev. Prenovo struktur, ki jo terja pastoralno spreobrnjenje, je mogoče razumeti v tej luči: kot del prizadevanja, da bi vse strukture postale bolj misijonarske, in bi bila redna pastorala v vseh svojih zahtevah bolj odkrita in odprta. V vseh pastoralnih delavcih naj spodbuja trajno željo, da bi šli na delo in tako pospeši pozitiven odgovor vseh tistih, ki jih Jezus kliče k prijateljstvu s seboj.« (VE 27).