Frančišek med opoldansko molitvijo: Pustimo se okužiti dobremu in okužujmo z dobrim

VATIKAN (nedelja, 15. februar 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh nedeljah nam evangelist Marko pripoveduje o Jezusovem delovanju proti vsakemu zlu, v korist trpečih tako na telesu kot v duhu: obsedenih, bolnih, grešnikov… Predstavi se kot tisti, ki se spopade in zmaga zlo, kjerkoli ga sreča. V današnjem evangeliju (Mr 1,40-45) se v tem boju sooči s posebej zapletenim primerom, saj je bolnik gobavec. Gobavost je nalezljiva in neusmiljena bolezen, ki izmaliči osebo in ki je bila simbol nečistosti. Gobavec je namreč moral biti zunaj poseljenih središč ter opozarjati mimoidoče na svojo prisotnost. Bil je izključen tako iz družbene kakor verske skupnosti. Bil je kakor potujoč mrtvec.« S temi besedami je papež Frančišek nagovoril z okna apostolske palače med opoldanskim nagovorom zbrane na Trgu sv. Petra. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče vsem, ki na Daljnem vzhodu praznujejo lunino novo leto, voščil z besedami: »Voščim vedrino in mir vsem tistim, ki se na Daljnem vzhodu ter na različnih krajih sveta pripravljajo na praznovanje luninega novega leta. Takšna praznovanja so ugodna priložnost za odkrivanje in intenzivno življenje bratstva, ki je dragocena vez družinskega ter temelj družbenega življenja. To vsakoletno vračanje h koreninam človeške osebe in družine lahko pripomore tem ljudstvom graditi družbo, v kateri se tkejo medsebojni odnosi zaznamovani s spoštovanjem, pravičnostjo in dejavno ljubeznijo«. Papež Frančišek je zatem še pozdravil vse tiste, ki so na minuli konzistorij spremljali nove kardinale.

Sveti oče je med opoldanskim nagovorom še dejal: »Dogodek ozdravljenja gobavca se zgodi v treh kratkih korakih: bolnikova prošnja, Jezusov odgovor in posledice čudežnega ozdravljenja. Gobavec je Jezusa na kolenih prosil in mu rekel: »Če hočeš, me moreš očistiti« (v. 40). Na to ponižno in zaupljivo molitev se je Jezus odzval z najglobljo držo svoje duše, s sočutjem, Sočutje je zelo globoka beseda in pomeni 'čutiti z drugim'. Kristusovo srce razodeva očetovsko sočutje Boga do človeka, ki se mu približa ter se ga dotakne. Ta podrobnost je zelo pomembna. Jezus je »iztegnil roko, se ga dotaknil… in takoj je gobavost izginila in bil je očiščen« (v. 41). Božje usmiljenje gre preko vsake pregrade in Jezusova roka se je dotaknila gobavca. Ni se držal varnostne razdalje in tudi ni koga pooblastil, temveč se je neposredno izpostavil okužbi našega zla. S tem je naše zlo postalo kraj stika: On, Jezus, sprejme od nas našo bolno človeškost, mi pa od njega prejmemo zdravo in ozdravljajočo človeškost. To se zgodi vsakič, ko z vero prejmemo zakrament. Jezus se nas 'dotakne' in nam podari svojo milost. V tem primeru pomislimo predvsem na zakrament sprave, ki nas ozdravi gobavosti greha.

Še enkrat nam evangelij pokaže, kako se odzove Bog na naše zlo. Bog ne pride nam 'predavat' o bolečini, prav tako ne pride, da bi odstranil s sveta trpljenje in smrt, temveč pride ter sprejme nase težo naše človeške pogojenosti in jo nosi vse do konca, da bi nas tega korenito in dokončno osvobodil. Kristus se bojuje z zlom in trpljenjem sveta tako, da si ju naloži nase in ju premaga z močjo Božjega usmiljenja.

Nam, danes, evangelij ozdravljenja gobavca pravi da, če hočemo biti resnični Jezusovi učenci, smo poklicani postati, združeni z Njim, orodje njegove usmiljenje ljubezni ter prerasti vsakovrstno izključevanje. Da bomo 'Kristusovi posnemovalci' (prim. 1Kor 11,1) do revnega in bolnega, se ga ne smemo bati pogledati v oči ter se mu približati z nežnostjo in sočutjem, se ga dotakniti in ga objeti. Pogosto sem prosil osebe, ki pomagajo drugim, naj to počnejo tako, da jih gledajo v oči in da se jih ne bojijo dotakniti, da bo tako dejanje pomoči tudi dejanje sporočanja. Tudi mi potrebujemo to, da se nas oni dotaknejo. Dejanje nežnosti, dejanje sočutja… Sprašujem vas: Ko pomagate drugim, jih gledate v oči? Jih sprejmete brez strahu, da se jih boste morali dotakniti? Jih sprejmete z nežnostjo? Pomislite na to, kako jim pomagate, ali z distanco ali s nežnostjo in bližino?

Če je zlo nalezljivo, je takšno tudi dobro. Zaradi tega je potrebno, da je v nas vedno več dobrega. Pustimo se okužiti dobremu in okužujmo z dobrim.«