RIM (nedelja, 8. februar 2015, RV) – Veleposlaništvo Republike Madžarske pri Svetem sedežu je 4. februarja v Rimu organiziralo srečanje v spomin na pomoč, ki jo je nunciatura v Budimpešti ponudila Judom leta 1944. Pri pripravi dogodka je sodelovala tudi Madžarska akademija v Italiji.
Takratni apostolski nuncij, nadškof Angelo Rotta, in tajnik, msgr. Gennaro Verolino sta bila kot »dva usmiljena Samarijana«, je v govoru zatrdil kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora, ki se je srečanja udeležil. Med nacistično okupacijo Madžarske v tragičnih letih druge svetovne vojne sta velikodušno rešila življenje nekaj tisoč Judom. Zahvaljujoč delovanju Svetega sedeža in ljudi dobre volje, med katerimi je bilo več diplomatov, so se mnogi izognili deportaciji. Med vrsto veleposlaništev se je vzpostavilo intenzivno sodelovanje. Sad le-tega so bili prostori, zavarovani z diplomatsko imuniteto. Tam so mnoge osebe nato dobile tako imenovano zaščitno pismo, ki jim je kasneje pomagalo zbežati na varno.
Msgr. Angelo Rotta
Rotta in Verolino sta na ta način udejanjala ponavljajoče
pozive takratnega papeža Pija XII. k spoštovanju neodtujljivih pravic državljanov.
Kardinal Sodano je ta dva »velika moža Cerkve« osebno poznal. Z msgr. Rotto
se je srečal, ko je ta zadnja leta svojega življenja deloval na vatikanskem državnem
tajništvu in prebival v nekdanjem Domu sv. Marte. Vedno je bil obkrožen s spoštovanjem
in naklonjenostjo vseh sodelavcev in stanovalcev doma. Kot apostolski nuncij na Madžarskem
se je ob izbruhu druge svetovne vojne z novo situacijo znal soočiti s trdnostjo duha
in daljnovidnostjo. Medzavezniška nadzorna komisija je po vojni odločila, da morajo
vsi tuji diplomati zapustiti državo. Nuncij je odšel 6. aprila 1945. Zanj, ki se je
žrtvoval za madžarski narod, je bilo to veliko trpljenje. Umrl je 1. februarja leta
1965.
Msgr. Gennaro Verolino
Gennaro Verolino, ki je sodeloval z njim tistega tragičnega
leta 1944 na Madžarskem, je bil v Budimpešto poslan prav z namenom, da bi mu pomagal.
Ko se je po nadaljnjih službah po nunciaturah po svetu na stara leta vrnil v rimsko
kurijo, je bil vsem okoli sebe zgled v drži zvestega služabnika Svetemu sedežu. Umrl
je 17. novembra leta 2005, ko je bil star 99 let. Kardinal Sodano je pri njem občudoval
zlasti njegovo vedrino duha. Rad se je spominjal kratkega in tragičnega obdobja, ki
ga je preživel na Madžarskem, v državi, do katere je vedno gojil posebno ljubezen.
Za madžarski narod, na katerega je hranil neizbrisne spomine, je pogosto, kot je zaupal
kardinalu Sodanu, tudi obhajal sveto mašo.
All the contents on this site are copyrighted ©. |