Papež med sveto mašo: Poslanstvo Cerkve je zdraviti ranjene

VATIKAN (četrtek, 5. februar 2015, RV) – Cerkev mora evangelij oznanjati »v revščini«. Edini cilj tistega, ki ga oznanja, mora biti ublažitev bede najrevnejših. Pri tem pa ne sme pozabiti, da je to delo Svetega Duha in ne človeških moči. Te misli so bile v temelju homilije papeža Frančiška med današnjo jutranjo mašo v kapeli Doma sv. Marte.

Evangelij je treba oznanjati v revščini
Ozdravljati, dvigovati, osvobajati, izganjati hude duhove. Trezno priznavati: sem preprost delavec Kraljestva. To je tisto, kar mora delati in o sebi praviti Kristusov duhovnik, ki deluje med mnogimi ranjenimi v Cerkvi. Sveti oče je izhajal iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje, kako Jezus pošlje po vaseh učence po dva in dva. Zaustavil se je predvsem pri besedah, s katerimi Jezus opiše stil, ki ga morajo prevzeti njegovi odposlanci k ljudstvu. To so osebe brez vsakega razkošja: na pot naj ne jemljejo »ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu«. In sicer zato, kot je zatrdil papež, ker je evangelij treba oznanjati v revščini. Zveličanje namreč »ni teologija blaginje«. Je samo »veselo oznanilo« osvoboditve vseh zatiranih.

Cerkev, ki zdravi
»To je poslanstvo Cerkve: Cerkev, ki ozdravi, ki zdravi. Večkrat sem o Cerkvi govoril kot o poljski bolnišnici. Res je: koliko je ranjencev, koliko ranjenih! Koliko je ljudi, katerih rane morajo biti ozdravljene! To je poslanstvo Cerkve: ozdraviti rane srca, odpreti vrata, osvoboditi, povedati, da je Bog dober, da Bog vse odpusti, da je Bog oče, da je Bog nežen, da nas Bog vedno čaka …«

Kadar pozabimo na to poslanstvo …
Odmakniti se od bistva tega oznanila pomeni tvegati, da se cerkveno poslanstvo izmaliči. Prizadevanje, da bi ublažili razne oblike bede, se izprazni edine stvari, ki šteje: prinašanja Kristusa revnim, slepim, zaprtim. Res je, da moramo poskrbeti za pomoč, osnovati organizacije, ki pomagajo. Gospod nam namreč daje darove, da to storimo. Tako je nadalje pojasnjeval papež Frančišek. »Toda kadar pozabimo na to poslanstvo, pozabimo na revščino, pozabimo na apostolsko gorečnost in upanje položimo v tista sredstva. Cerkev tako počasi zdrsne v nevladno organizacijo. Postane lepa organizacija: mogočna, vendar ne evangeljska, saj ji manjka tistega duha, tiste revščine, tiste moči, da ozdravlja.«

»Bil je delavec Kraljestva«
Učenci so se s svojega poslanstva vrnili »srečni«. Papež je spomnil, da jih Jezus nato vzame s seboj, da bi se malo odpočili. Ne reče pa jim, da so sedaj pomembni. Naroči jim samo: »Ko boste storili vse, kar morate storiti, recite sami sebi: 'Nekoristni služabniki smo.'« To je apostol, je razložil papež. »In katera pohvala bi bila za apostola najlepša? 'Bil je delavec Kraljestva.' Ta pohvala je največja, kajti je na tej poti Jezusovega oznanila: gre, da bi ozdravil, da bi varoval, da bi razglasil to veselo oznanilo.« Dela za to, da bi ljudstvo ponovno našlo Očeta, da bi bil v srcih ljudi mir.