Molitveni nameni za februar

Da bi zapornikom, zlasti mladim, uspelo ponovno sestaviti svoje življenje na temelju človeškega dostojanstva. Tako se glasi splošni molitveni namen za februar. Papež Frančišek je o molitvi za zapornike spregovoril med srečanjem z zaporniškimi duhovniki oktobra 2013. Takole jim je dejal: »Prosim, povejte jim, da molim zanje. Nosim jih v svojem srcu. Gospoda in Božjo Mater prosim, da bi zmogli prebroditi to težko obdobje svojega življenja na pozitiven način, da ne bi obupali in se zaprli vase. Vi veste, kako jim gre en dan dobro, naslednji dan pa že obupajo, in to nihanje utruja. Gospod je blizu. Povejte jim z dejanji, z besedami in s srcem, da Gospod nikoli ne ostane zunaj, ne ostaja zunaj njihovih celic, ne ostaja zunaj zapora, ampak je notri, je tam. Lahko jim poveste takole: Gospod je z njimi notri; tudi on je jetnik; še danes je jetnik našega egoizma, naših sistemov in tolikih krivic, kajti lahko je kaznovati najslabotnejše, medtem ko velike ribe svobodno plavajo v morju. Nobena celica ni tako izolirana, da bi bila Gospodu nedosegljiva. Nobena. On je tam, z njimi joka, z njimi dela, z njimi upa; njegova očetovska in materinska ljubezen seže povsod. Molim za to, da bi vsak od njih odprl srce tej ljubezni.«

Molitveni namen za evangelizacijo se glasi: da bi ločeni zakonci v krščanskih skupnostih našli razumevanje in podporo. O družini kot temeljni celici družbe, je papež spregovoril že velikokrat. V apostolski spodbudi Veselje evangelija zapiše: »Družina prestaja globoko kulturno krizo kakor vse skupnosti in družbene povezave. V primeru družine je krhkost povezav posebno resna, ker gre za temeljno celico družbe, za prostor, kjer se učimo živeti skupaj v različnosti in pripadati drugim, za prostor, kjer starši predajajo vero otrokom. Zakon namerno pojmujejo zgolj kot obliko čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika. Nepogrešljivi prispevek družine družbi pa vendar presega raven čustvenosti in naključnih potreb dvojice.«

Na srečanju s poljskimi škofi, ki so februarja 2014 prišli v Vatikan na obisk ad limina apostolorum, je papež Frančišek dejal, da takšen pogled žal vpliva tudi na način mišljenja pri kristjanih, s tem ko olajšuje zatekanje k ločitvi. »Pastirji so poklicani, da se vprašajo, kako stati ob strani tistim, ki živijo takšno situacijo, da se ne bi čutili izključeni iz Božjega usmiljenja, bratske ljubezni drugih kristjanov in skrbi Cerkve za njihovo zveličanje; o tem, kako jim pomagati, da ne bi zapustili vere in bi njihovi otroci rasli v polnosti krščanske izkušnje. Po drugi strani se je treba vprašati, kako izboljšati pripravo mladih na zakon, da bodo vedno bolj lahko odkrivali lepoto te zveze, ki je, dobro utemeljena na ljubezni in odgovornosti, zmožna premagati preizkušnje, težave in egoizem z medsebojnim odpuščanjem … Vprašati se je treba, kako pomagati družinam, da bodo živele in spoštovale tako vesele trenutke kot tudi tiste boleče.«

Po slovenskem molitvenem namenu pa prosimo, da bi se po zgledu in naročilu papeža Frančiška zavedali, da je Kristus tam, kjer so ubogi, bolni in zapostavljeni. Spomnimo na besede papeža Frančiška v postni poslanici 2014: »Kristjani smo poklicani k posnemanju svojega Učitelja tako, da se soočamo z revščino svojih bratov in sester, da se je dotikamo, da jo vzamemo za svojo in si dejansko prizadevamo, da bi jo olajšali. V soočanju s to revščino Cerkev nudi svojo pomoč, svojo diakonijo, da bi odgovorila na potrebe in zacelila rane, ki iznakazijo obličje človeštva. V revnih in obrobnih vidimo Kristusovo obličje; ko ljubimo in pomagamo revnim, ljubimo in služimo Kristusu. Cilj našega prizadevanja je tudi doseči, da po svetu prenehajo kršitve človeškega dostojanstva, diskriminacija in zlorabe, ki so pogosto vzrok revščine. Ko moč, razkošje in denar postanejo maliki, prevladajo nad potrebo po pravični razdelitvi bogastva. Zato je potrebno, da se naša zavest spreobrne k vrednotam pravičnosti, enakosti, zmernosti in delitvi.«