VATIKAN (sreda, 28. januar 2015, RV) – Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco nadaljeval s katehezami o družini. Današnjo je posvetil liku očeta. Kot je dejal, je beseda »oče« nam kristjanom še posebej ljuba, saj nas je Jezus učil, naj se z njo obračamo na Boga. Način, kako jo je uporabljal, in s tem pokazal na svoj poseben odnos z Bogom, je besedi »oče« dal novo globino. Blagoslovljena skrivnost tesne bližine Boga, Očeta, Sina in Duha, ki jo je razodel Jezus, je srce naše krščanske vere.
Smo družba brez očetov
Beseda »oče« je vsem znana, je univerzalna beseda. Kaže na temeljni
odnos, ki je tako starodaven kot zgodovina človeka, je papež začel katehezo. A danes
bi lahko rekli, da je naša »družba brez očetov«. Predvsem v zahodni kulturi je lik očeta simbolično odsoten,
oslabel, odstranjen. Sprva je to bilo razumljeno kot osvoboditev: osvoboditev od očeta
gospodarja, od očeta kot predstavnika zakona, ki se vsiljuje od zunaj, od očeta kot
cenzorja sreče otrok in kot ovire za osamosvojitev in avtonomijo mladih. Včasih je
v preteklosti v nekaterih domovih kraljeval avtoritarizem, v nekaterih primerih naravnost
nasilje: starši so otroke imeli kot sužnje, niso upoštevali osebnih potreb njihove
rasti; očetje jim niso pomagali, da bi se svobodno podali na svojo pot, prevzeli svoje
odgovornosti, da bi gradili svojo prihodnost in prihodnost družbe.
Očetova odsotnost povzroča rane
A kot se pogosto zgodi, smo prešli iz ene skrajnosti
v drugo. Po papeževih besedah se zdi, da problem naših dni ni več toliko vsiljiva
navzočnost očetov, ampak prej njihova odsotnost, njihov beg. »Očetje so včasih tako osredotočeni nase, na svoje delo in včasih na svoje individualne
uresničitve, da pozabijo tudi na družino.« Otroke
pa pustijo same. Dodal je, da je že kot škof v Buenos Airesu zaznal »občutek osirotelosti, ki ga danes živijo otroci«. Ko je očete spraševal, ali se igrajo s svojimi otroki, ali imajo pogum in
ljubezen za tratenje časa z otroki, so odgovarjali, da nimajo časa, ker imajo veliko
dela. Tako je oče bil odsoten v življenju tistega otroka. Frančišek je poudaril, da
morajo krščanske skupnosti biti veliko bolj pozorne: »odsotnost očetovskega lika v življenju otrok in mladih povzroča vrzeli in rane,
ki so lahko tudi zelo velike«. V resnici se lahko
deviantna vedenja otrok in najstnikov v veliki meri pripišejo ravno tej prikrajšanosti,
pomanjkanju verodostojnih zgledov in vodij v njihovem vsakdanjem življenju, pomanjkanju
očetovske bližine in ljubezni. »Občutek osirotelosti,
ki ga danes živijo mnogi mladi, je mnogo resnejši kot mislimo,« je pripomnil papež.
Očetje, ki ne znajo zavzeti svojega mesta v družini
Otroci so torej sirote v družini, ker so očetje pogosto,
tudi fizično, odsotni od doma, predvsem pa zato, ker, tudi ko so doma, se ne vedejo
kot očetje, ne pogovarjajo s svojimi otroki, ne izpolnjujejo svoje vzgojne naloge,
s svojim zgledom in besedami otrokom ne posredujejo tistih vrednot, življenjskih pravil,
ki jih potrebujejo kot kruh. Kvalitetna vzgoja
očetovske navzočnosti je toliko bolj potrebna kolikor bolj je oče prisiljen zaradi
dela biti daleč od doma. »Včasih se zdi, da očetje
ne vedno dobro, katero mesto naj zavzamejo v družini in kako naj vzgajajo otroke.« In tako se v dvomu vzdržijo, se umaknejo in opustijo svoje
odgovornosti ali pa se zatečejo v »vrstniški« odnos z otroki. Papež je dodal, da je sicer res, da mora
oče biti tovariš svojemu sinu, a ne da bi pri tem pozabil biti mu oče. Če se obnaša
samo kot njemu enak vrstnik, to za otroka ni dobro.
Očetovska odgovornost civilne družbe
Vse to vidimo tudi v civilni skupnosti, ki ima s svojimi
ustanovami določeno odgovornost do mladih; odgovornost, ki je včasih zanemarjena ali
pa slabo izvajana, je nadaljeval Frančišek. Tudi ta jih pogosto pušča sirote in jim
ne ponudi perspektivne resnice. Mladi tako ostanejo sirote, brez varnih poti, ki bi
jih lahko prehodili; sirote brez učiteljev, ki bi jim lahko zaupali; sirote brez idealov,
ki bi jim ogreli srca; sirote brez vrednot in upanja, ki bi jih vsakodnevno podpirala.
Namesto tega so morda napolnjeni z idoli, ki pa jim ropajo srce. Prisiljeni so sanjati
o zabavah in užitkih, ne omogoči pa se jim dela; prevarani so z bogom denarjem, odtegnjeno
jim je pravo bogastvo.
»Ne bom vas zapustil sirot«
Dobro bo torej za vse, očete in otroke, da ponovno
prisluhnejo Jezusovi obljubi učencem: »Ne bom
vas zapustil sirot« (Jn 14,18). On je namreč
Pot, ki jo je treba prehoditi, Učitelj, ki ga je treba poslušati, Upanje, da se svet
lahko spremeni, da ljubezen premaga sovraštvo, da sta mogoča bratska prihodnost in
mir za vse. Papež Frančišek je sklenil z besedami, da bi morda kdo lahko rekel, kako
je današnja kateheza negativna, saj je govoril samo o odsotnosti očetov. Zatem je
obljubil, da bo prihodnjo sredo govoril o lepoti očetovstva.
All the contents on this site are copyrighted ©. |