Izšla papeževa postna poslanica: Utrdite svoja srca

VATIKAN (torek, 27. januar 2015, RV) – Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so danes predstavili papeževo postno poslanico z naslovom Utrdite svoja srca (Jak 5,8). Papež v središče postavi vprašanje ravnodušnosti ter obenem ponudi poti, s katerimi ravnodušnost lahko presežemo. V uvodu zapiše, da je »ravnodušnost do bližnjega in do Boga realna skušnjava tudi za nas kristjane … Božje ljudstvo zato potrebuje prenovo, da ne bi postalo ravnodušno in se ne bi zaprlo vase.«

Msgr. Toso: Indiferentnost na medosebni, kulturni in metafizični ravni
Poslanico so predstavili msgr. Giampietro Dal Toso in msgr. Tejado Muñoz, tajnik in podtajnik Papeškega sveta Cor Unum, ter Michel Roy, generalni tajnik Caritas Internationalis. Msgr. Toso je zatrdil, da je »ravnodušnost« pomemben pojem, ki lahko osvetli različne pojave modernega sveta. Ravnodušnost ali indiferentnost izvira iz pomanjkanja diferentnosti, ko se ne upošteva diferenca, razlika. To se po besedah msgr. Tosa lahko aplicira na treh ravneh: medosebni, kulturni in metafizični. V medosebnih odnosih se veliko poudarja razlika, ki sproža ločitve. Obenem pa pomanjkanje pozornosti do razlik med mano in drugim skrči drugega na moja merila in ga tako razveljavi. Na kulturni ravni je monsinjor izpostavil predvsem pomanjkljivo razsodnost o vrednotah. Vsaka izbira postane zamenljiva, vsaka možnost mogoča, vsako ovrednotenje dobrega in slabega, resničnega in lažnega pa nekoristno. Kar se tiče metafizične ravni, je tu najti največjo ravnodušnost, indiferentnost: to je ravnodušnost do Boga in torej pomanjkanje pozornosti do razlike med Stvarnikom in ustvarjenim bitjem. Ta modernemu človeku povzroča tudi največ škode, saj ga vodi v držo, da samega sebe ima za boga, medtem ko se mora neprestano boriti proti lastnim omejitvam, je pojasnil msgr. Toso.

Papež Frančišek: Tri poti za preseganje ravnodušnosti
Papež Frančišek v poslanici ponudi tri elemente, ki vodijo v preseganje ravnodušnosti in v prenovo: Cerkev, župnije in skupnosti, posamezni vernik. Kot zapiše, »se nam Božja ljubezen, ki zlomi smrtno zaprtost vase, kar je ravnodušnost, ponuja po Cerkvi, z njenim učenjem in predvsem pričevanjem«. A o nečem lahko pričujemo samo, če smo to prej doživeli. Kristjan je torej tisti, ki Bogu dopusti, da ga prežame s svojo dobroto in usmiljenjem, s Kristusom, da bi postal kot On, služabnik Boga in ljudi. Postni čas je po papeževih besedah primeren čas, da Kristusu dopustimo, da nam služi in tako postanemo kot On. Izpostavljeni so Božja beseda, zakramenti in predvsem evharistija, po kateri postanemo Kristusovo telo. Ker pa smo povezani v Bogu, lahko kaj storimo tudi za oddaljene.

Vse, kar se nanaša na vesoljno Cerkev, je po Frančiškovih besedah treba uveljaviti v življenju župnij in skupnosti. Da bi obrodili sadove pa je treba preseči vidne meje Cerkve, in sicer v dveh smereh. Papež najprej izpostavi povezanost z nebeško Cerkvijo po molitvi. S svetniki, ki so našli svojo polnost v Bogu, namreč tvorimo del občestva, v katerem je »ravnodušnost premagana z ljubeznijo«. Po drugi strani pa je krščanska skupnost poklicana, da prestopi prag, postavljen v odnosu z družbo, ki jo obdaja, z revnimi in oddaljenimi. »Cerkev je po svoji naravi misijonarska, ni upognjena sama vase, ampak je poslana vsem ljudem,« poudari papež. Med drugim izrazi željo, da bi naše župnije in skupnosti postale otoki usmiljenja sredi morja ravnodušnosti.

Skušnjava ravnodušnosti se postavlja tudi pred vernike kot posameznike. Da bi se ji zoperstavili, papež ponudi najprej »molitev v občestvu z zemeljsko in nebeško Cerkvijo«. Zatem je tu pomoč z gestami ljubezni, tudi preko mnogih cerkvenih karitativnih ustanov. In kot tretje, trpljenje drugega me kliče k spreobrnjenju, kajti ob stiski drugega se spomnim tudi na krhkost svojega življenja.

Papež Frančišek ob koncu poslanice zaprosi, da bi postni čas živeli kot »pot formacije srca«. Imeti usmiljeno srce ne pomeni imeti šibko srce. Kdor želi biti usmiljen, potrebuje močno in trdno srce, zaprto za skušnjavca in odprto za Boga.