Sklep obiska na Filipinih. P. Lombardi: Biti s trpečimi

MANILA (ponedeljek, 19. januar 2015, RV) – »Sprejem je bil veličasten, ljudski, preprost, spontan, nad vsemi pričakovanji. Ulice, polne vesele množice. Srečanja, ki se jih je udeležilo izjemno število oseb, ki so prišle, ker so začutile lepoto navzočnosti in sodelovanja pri nečem velikem, kar se dogaja okoli papeža, ki za verujoče ljudstvo vedno predstavlja znamenje Božje prisotnosti in pomoč v povezavi z globino verskega življenja.« Tako je zatrdil vatikanski tiskovni predstavnik, p. Federico Lombardi, ob koncu sedmega apostolskega potovanja papeža Frančiška, ko je podal svoj pogled na dogajanje v zadnjih dneh.

Papež daje, toda papež tudi prejema
Na zunaj je nedvomno največji vtis naredila razsežnost števila prisotnih. Pri sveti maši včeraj v Manili se je govorilo o navzočnosti šestih ali sedmih milijonov oseb. To pomeni, da je šlo za dogodek s papežem z najštevilčnejšo udeležbo v zgodovini. Vidi se, kako zelo naklonjen je filipinski narod papežu, je dejal p. Lombardi. Frančišek privlači zaradi načina, kako se pojavi, in tudi zato, ker je na čelu Cerkve, ki je na Filipinih zelo živa in ki jo narod doživlja kot oporno točko za svoje duhovno in družbeno življenje. »Tudi na papeža samega je ta pozornost naredila globok vtis: papež daje, toda papež tudi prejema.« Počuti se opogumljenega. Pa tudi njegove apostolske perspektive v smeri Azije, ki jih je kot temeljne zaslutil že na začetku svojega pontifikata, so se po obeh apostolskih potovanjih na celino okrepile.

Biti s trpečimi, z najbolj ubogimi med ubogimi
Kot najgloblji trenutek sedanjega potovanja je p. Lombardi opredelil obisk Taclobana. Smisel le-tega je bil »biti s trpečimi, z najbolj ubogimi med ubogimi, z žrtvami tajfuna«. Filipinski narod je poklican k upanju za prihodnost. Je narod, ki je duhovno bogat, a ki se mora naučiti to duhovnost prevajati v dejanje. In sicer na način, da bodo tudi v družbi in dejanskem življenju vrednote evangelija, solidarnosti, pozornosti do revnih, delovale tako, da bodo presežene velike neenakosti, katere je papež Frančišek opredelil za »škandalozne«. Na programu njegovega obiska je med drugim bilo kosilo z okoli trideset osebami, ki so med tajfunom izgubile koga od svojih najdražjih. Njihove zgodbe so zelo žalostne. Ko jim je sveti oče prisluhnil, je izraz na njegovem obrazu razodeval globoko soudeleženost v njihovi bolečini.

Obnova traja več let
Slabo vreme, ki je spremljalo papežev obisk v Taclobanu, pa je bilo hkrati odraz situacije, v kateri tamkajšnji prebivalci neprestano živijo. Kadar sta deževje in veter še močnejša, povzročita nepopravljivo škodo. Intenzivnost tistih ur, tako za ljudi kot za papeža, je bila tako ogromna in bo ostala v spominu kot globoko znamenje. Pomenljive so besede v homiliji, ki je bila predhodno pripravljena in nato izročena v branje, naj ne pozabimo na nesrečo, ki se je zgodila lansko leto. Obnova, ki je sicer zaznamovana z medversko solidarnostjo, je pojasnil p. Lombardi, se namreč ne konča v parih dneh in niti ne v nekaj mesecih: »Obnova traja več let!«

Sveta maša v Taclobanu je sicer dobila žalosten prizvok zaradi nesreče, v kateri je življenje izgubila mlada prostovoljka. Ko je papež to izvedel, je takoj prosil, da bi se pozanimali o možnosti srečanja z njenimi svojci. Hotel je osebno izraziti svojo soudeleženost v trenutku dramatične bolečine. Srečanje z očetom je bilo tako ganljivo, je nadaljeval p. Lombardi. Navkljub izjemno težki izkušnji s človeškega stališča je le-ta uspel preseči bolečino s perspektivo upanja in življenja, kar zmorejo le »kristjani, ki resnično verujejo«.

Revni, družina, mladi
Gledano v celoti je to apostolsko potovanje ponudilo priložnost za oznanjevanje na področjih pomembnih tem, kot je na primer tema revnih, ki je papežu Frančišku zelo pri srcu. Revščina je v filipinski družbi vidno prisotna. Zato je po Lombardijevih besedah lahko izhodišče za premislek glede spreobrnjenja. In tudi glede osebne zavzetosti kristjanov, ki si morajo prizadevati za pravičnejšo družbo, ki bi bila bolj skladna z doslednim nazorom evangelija. Posebej močni trenutki potovanja so bili tudi dialog z družinami, spodbuda družini, ohrabritev mladih, ki so odločilni del družbe in so zelo dinamični, a vendar potrebujejo tudi usmeritev, smisel življenja. »Verjamem torej, da so bile bistvene točke tistega, kar je papež želel povedati, zelo jasne in da jih je bilo lahko razumeti.« Sčasoma pa bomo videli, kot je zaključil p. Lombardi, če se bo poleg teh kratkih dni velikega navdušenja našla tudi sposobnost, da bi to evangeljsko zavzetost, katero papež predlaga, preko resničnega spreobrnjenja prenesli v življenje.