2015-01-18 10:02:00

Papež Frančišek mladim: Naučimo se jokati


MANILA (nedelja, 18. januar 2015, RV) – Na programu apostolskega potovanja današnjega dne dopoldne sta bila dva dogodka. Prvi je bil kratko srečanje z verskimi voditelji, drugi pa srečanje z mladimi. Oba dogodka sta potekala na Univerzi sv. Tomaža v Manili. Z okoli 30 tisoč mladimi se je papež srečal na univerzitetnem športnem igrišču. Najprej je prisluhnil trem pričevanjem. Med njimi je bilo pričevanje štirinajstletne deklice, ki je bila nekoč ena izmed mnogih otrok na ulici. Potem je papež zbrane »prosil za dovoljenje«, če jih lahko namesto s predhodno pripravljenimi besedami nagovori spontano. Tako je govoril v španskem jeziku, njegov govor pa je bil simultano prevajan v angleščino.

Molitev za umrlo prostovoljko
Na začetku je povedal žalostno novico. Včeraj med pripravami na sveto mašo v Taclobanu se je zaradi močnega dežja in vetra porušil del odra, pri čemer je življenje izgubila ena izmed prostovoljk. Papež je povabil k trenutku tišine, nato pa so še skupaj zmolili Zdravamarijo in Očenaš zanjo ter za njene starše.

Premajhna navzočnost žensk
Zatem je papež Frančišek mlade nagovoril kot »krščanske državljane« Filipinov in jih opogumil, da bi se zavzeli za prenovo filipinske družbe in bi prispevali h gradnji boljšega sveta. Kot prvo je izpostavil, da je med njimi premajhna navzočnost žensk. V današnji družbi bi jim morali dati več prostora. Ženske lahko stvari vidijo z drugačnimi očmi, »sposobne so zastaviti vprašanja, ki jih moški niso sposobni doumeti«. »Ko bo torej v Manilo prišel prihodnji papež, naj bo med vami več žensk.«

Zakaj trpijo otroci?
Sveti oče je nato opozoril na pričevanje štirinajstletne June, ki mu je med solzami zastavila vprašanja, zakaj starši zanemarijo lastne otroke, zakaj mnogi ti otroci postanejo žrtve mamil ali prostitucije, zakaj Bog to dopušča in zakaj tem otrokom pomaga tako malo ljudi. Vprašanje, ki v svojem jedru nima odgovora. »Le ko bomo tudi mi sposobni jokati zaradi stvari, o katerih si govorila, bomo pripravljeni, da odgovorimo na to vprašanje. To je veliko vprašanje za vse: zakaj trpijo otroci?« Obstaja »posvetno« sočutje, ki ne služi ničemur. Če bi Kristus imel tako sočutje, bi preprosto ozdravil tri ali štiri osebe in se nato vrnil k Očetu.

Naučimo se jokati
Toda Kristus je jokal, bil je sposoben jokati. Doumel je tisto, kar se je dogajalo v naših življenjih, je poudaril papež. »V današnjem svetu primanjkuje sposobnosti jokati.« Jočejo tisti, ki so odrinjeni, izključeni, zavrženi. Tisti, ki živijo brez posebnega pomanjkanja, pa ne znajo jokati. Po papeževih besedah je nekatere resničnosti življenja mogoče videti samo »z očmi, ki so jih umile solze«. »Vsakogar izmed vas vabim, da bi se vprašal: sem se naučil jokati, kadar vidim otroka, ki je lačen; otroka, ki je drogiran; otroka, ki nima doma; zapuščenega otroka; zlorabljenega otroka; otroka, ki ga je družba izkoristila?« »Naučimo se jokati,« je poudaril papež Frančišek in povabil, da ne bi pozabili na pričevanje June, ki je veliko vprašanje, zakaj otroci trpijo, zastavila jokajoč.

Odgovor, ki ga lahko damo na njeno vprašanje, je prav to: »Naučimo se jokati.« Jezus je jokal, ko je umrl njegov prijatelj. V svojem srcu je jokal z družino, ki je izgubila hčerko, in ko je videl vdovo, ki je morala pokopati sina. Zlasti pa je jokal, ko je videl množice ljudi brez pastirja. »Če se ne naučite jokati, ne morete biti dobri kristjani.« Ko nas torej vprašajo, zakaj trpijo otroci ali zakaj se dogajajo tragedije, je naš odgovor lahko ali tišina ali besede, ki se porodijo iz solza: »Bodite pogumni. Ne bojte se jokati.«

Misliti, čutiti, delovati
Drugo vprašanje je papežu Frančišku zastavil Leandro Santos II., in sicer glede uporabe mnogih informacijskih in komunikacijskih sredstev. Le-ta niso nujno nekaj slabega, lahko so koristna, je odgovoril papež. Paziti pa je treba na nevarnost, da bi informacije le kopičili in pri tem ne vedeli, kako jih uporabiti. »Tvegamo nevarnost, da bi se spremenili v mlade, ki so kot muzej – ki imajo vse, a ne vedo, kaj delati s tem.« Takih mladih ne potrebujemo, pač pa potrebujemo mlade, ki so sveti. To je povezano z »izzivom ljubezni«. V življenju se je potrebno naučiti ljubiti. Tudi nakopičene informacije postanejo rodovitne samo preko ljubezni.

Evangelij nam predlaga preprosto pot treh jezikov: jezik uma, jezik srca in jezik rok. Uporabljati jih je potrebno skladno: nekaj misliti, čutiti v srcu in to uresničiti. Informacije, ki jih prejmemo, morajo priti do srca in se preoblikovati v nekaj konkretnega: »Misliti, čutiti, delovati

Prava ljubezen pomeni ljubiti in pustiti se ljubiti
»Prava ljubezen,« je nato nadaljeval papež Frančišek, »pomeni ljubiti in pustiti se ljubiti.« Drugo je težje od prvega, zato tudi ni lahko razumeti Božje popolne ljubezni. Ljubezen zaobjema presenečenja, ker predpostavlja dialog med dvema osebama. Naš Bog je Bog presenečenj, ker nas je prvi ljubil. »Pustimo se presenetiti Bogu,« je povabil papež in dodal, naj zavrnemo psihologijo računalnika, zaradi katere mislimo, da vemo vse. Na računalniku najdemo mnoge odgovore, a nobenega presenečenja. »Ne bojte se presenečenj! Pretresejo vam tla pod nogami! Vse naredijo negotovo, a nato nas spodbudijo, da gremo naprej v pravi smeri.«

Naučiti se sprejemati
Pričevanje Rikkija, tretje po vrsti, je govorilo o pomoči drugim. Papež Frančišek se je za to pomoč zahvalil, hkrati pa je mladim zastavil vprašanje: »Dovolite drugim, da vam dajo bogastvo, katerega sami nimate?« Mnogi so, ki znajo dajati, a ne znajo sprejemati. »Ni lahko doumeti. Naučiti se beračiti. Naučiti se sprejemati iz ponižnosti tistih, katerim pomagamo.« Le-ti, revni, bolni, sirote, nam lahko dajo veliko. »Sem se naučil beračiti pri njih? Ali se počutim samozadostnega in le nudim pomoč? Vi, ki živite tako, da vedno dajete in verjamete, da ničesar ne potrebujete, veste, da ste tudi vi revni?« To pomaga zoreti v prizadevanju, da bi drugim pomagali.

Resničnost presega idejo
Čisto na koncu je papež Frančišek omenil še poudarke, ki jih je izpostavil v predhodno pripravljenem govoru. Med le-temi sta izziv integritete in ljubezen do revnih. Mladim se je tudi opravičil, da ni prebral svojega govora. Zaključil je, da ga tolaži misel: »Resničnost presega idejo. In resničnost, ki jo predstavljate vsi vi, presega papir, ki je tukaj pred mano.«








All the contents on this site are copyrighted ©.