Sveta maša v Taclobanu: Jezus nas nikoli ne zapusti

TACLOBAN (sobota, 17. januar 2015, RV) – »Imamo velikega duhovnika, ki lahko ima sočutje z našimi slabostmi. Jezus je kot mi. Jezus je živel kot mi in nam je enak v vsem, razen v grehu, kajti on ni bil grešnik.« A da bi nam bil še bolj podoben, je prevzel nase naše grehe. O tem nam govori sveti Pavel v pismu Hebrejcem, je dejal papež Frančišek med homilijo med sveto mašo, ki jo je daroval ob letališču v mestu Tacloban. Današnji dan apostolskega potovanja je bil posvečen obisku krajev, ki jih je lani opustošil tajfun Jolanda. Zaradi slabega vremena je bil program obiska žal okrnjen. Že dopoldne med sveto mašo je močno deževalo, tako da je sveti oče čez mašna oblačila moral nadeti še nepremočljiv dežni plašč – enakega, kot ga je imelo tudi nekaj sto tisoč zbranih vernikov. Papež Frančišek ni izrekel vnaprej pripravljene pridige, ampak je zbrane raje nagovoril s spontanimi besedami v španščini, ki so bile nato simultano prevedene v angleški jezik.

Tu sem, da bi bil z vami
»Jezus vedno hodi pred nami,« je poudaril. Ko gremo preko križa, je preko tega križa pred nami šel on. Štirinajst mesecev po tajfunu Jolanda tako vemo, da se naša vera ne bo zmanjšala, ker je Jezus bil tukaj pred nami. V svojem trpljenju je vzel nase tudi vso našo bolečino. Zato nas tudi lahko razume.

Papež Frančišek je nato povedal, da se je odločil priti na Filipine že v dneh, ko je iz Rima gledal katastrofo, ki se je zgodila. »Tu sem, da bi bil z vami – malo pozno, a prišel sem. Prišel sem vam povedat, da je Jezus Gospod. Nikoli nas ne zapusti.« Lahko sicer ugovarjamo, da nas je zapustil, ker smo izgubili mnogo stvari: dom, svoje življenje. »Toda Jezus je tam, pribit na križ, in od tam nas ne zapusti.« Naš Gospod joče skupaj z nami in hodi z nami v najtežjih trenutkih življenja.

Kristus razume, ker je sam vse prestal
»Mnogi med vami so izgubili vse. Ne vem, kaj naj vam rečem. Toda Gospod ve, kaj vam reči.« Mnogi, je nadaljeval papež, ste Gospoda vprašali: »Zakaj?« In Kristus je vsakomur, vsakemu srcu, odgovoril s svojim srcem na križu. »Ne vem, kaj drugega naj vam rečem,« je ponovil papež in dodal, da lahko le ostane tiho in jih spremlja s svojim srcem. Potem je ponovno spodbudil, da bi gledali Kristusa, ki razume, ker je sam šel skozi iste preizkušnje. Poleg križa je tudi njegova Mati. Kadar zelo trpimo in ne razumemo več ničesar, smo kot majhni otroci. Vse, kar lahko storimo je, da se trdno oprimemo njene roke in ji rečemo: »Mami.« Tako kot naredi otrok, ko ga je strah.

Papež je nato povabil k tišini, v kateri so skupaj pogledali Kristusa na križu. »On nas razume, ker je sam vse prestal. Poglejmo našo Mati, kot majhen otrok se pustimo oviti v njen plašč in ji z odprtim srcem recimo 'mama'.« Zavedajmo se, da imamo mamo Marijo in starejšega brata Jezusa. Nismo sami. Tu so nato še tisti mnogi bratje, ki so v trenutkih katastrofe priskočili na pomoč. Pa tudi med seboj se lahko bolj počutimo kot bratje in sestre ravno zaradi medsebojne pomoči.

Pojdimo naprej kot bratje in sestre
»To prihaja iz mojega srca. Odpustite mi, če nimam drugih besed, da bi se izrazil.« Tako je papež Frančišek zaključil. »Prosim vas, vedite, da vas Jezus nikoli ne zapusti. Vedite, da vas Marijina nežnost nikoli ne zapusti. Ostajajoč pod njenim plaščem in z močjo, ki izhaja iz Jezusove ljubezni na križu, pojdimo naprej in hodimo skupaj kot bratje in sestre v Gospodu.«

 

Molitev po sveti maši
Na koncu svete maše v Taclobanu je papež Frančišek izrekel zahvalno molitev: »Ravnokar smo obhajali trpljenje, smrt in vstajenje Jezusa Kristusa. Jezus hodi pred nami, on je pred nami šel na pot. Spremlja nas vsakič, ko se zberemo, da bi molili in maševali. Hvala Ti, Gospod, da si z nami danes. Hvala Ti, Gospod, da z nami deliš našo bolečino. Hvala Ti, Gospod, da nam daješ to priložnost. Hvala Ti, Gospod, za tvoje veliko usmiljenje. Hvala Ti, Gospod, da si hotel biti kot eden izmed nas. Hvala Ti, Gospod, ker si nam vedno blizu, tudi v trenutkih križa. Hvala Ti, Gospod, da nam daješ upanje. Gospod, naj nam upanje ne bo nikoli odvzeto. Hvala ti, Gospod, da si se nas spomnil v najtemnejših trenutkih svojega življenja, na križu, in nam zapustil svojo Mater, tvojo Mater. Hvala Ti, Gospod, da nas nisi pustil sirote.«

 

Predhodno pripravljena homilija
»V to mesto, ki ga je pred štirinajstimi meseci opustošil tajfun Jolanda, sem prišel, da bi bil z vami. Prinašam vam ljubezen očeta, molitve celotne Cerkve, obljubo, da niste pozabljeni, ko nadaljujete obnovo.« S temi besedami pa je papež Frančišek začel homilijo, ki jo je predhodno pripravil za današnjo sveto mašo v Taclobanu in ki jo je kasneje izročil v branje. Izpostavil je tolažilne besede iz pisma Hebrejcem, da je Jezus Kristus veliki duhovnik, ki nam nudi usmiljenje, milost in pomoč v vsem, kar potrebujemo (Heb 4,14-16), in tudi besede iz Markovega evangelija, da Jezus ozdravlja naše rane, odpušča naše grehe in nas kliče, naj bomo njegovi učenci (Mr 2,14). »Hvalimo ga zaradi njegove ljubezni, njegovega usmiljenja in njegovega sočutja. Hvalimo našega velikega Boga!«

Vstajenje se zgodi šele po križu
Nato je papež Frančišek spomnil na tajfun. Ta vihar, močnejši od kateregakoli prej zabeleženega na planetu, je bil premagan z najmogočnejšo silo vesolja – z Božjo ljubeznijo. »To dopoldne smo tukaj, da bi pričevali o tej ljubezni, o njeni moči, da smrt in uničenje preoblikuje v življenje in občestvo.« Vstajenje, ki je naše upanje, se zgodi šele po križu, je spomnil papež Frančišek. Zatem je zatrdil, da so se pri sveti maši zbrali, da bi molili za vse, ki so umrli, za še vedno pogrešane in za ranjene. Ostajata žalost in bolečina. A v prihodnost je treba gledati z očmi vere: »Naša bolečina je seme, ki bo nekega dne prišlo ven v veselju, katerega je Gospod obljubil tistim, ki so verjeli njegovim besedam: 'Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo.' (Mt 5,4)«

Naša moč je bil Bog
V preteklih mesecih, ki so bili resnično težki, je bil Bog naša moč. Navkljub izgubljenim življenjem, trpljenju, uničenju, se še vedno lahko zberemo in se mu zahvalimo, je nadaljeval papež. »Vemo, da On skrbi za nas; vemo, da imamo v Jezusu, njegovem Sinu, velikega duhovnika, ki ima lahko sočutje z našo bolečino, ki lahko trpi z nami. Sočutje Boga, njegovo trpljenje skupaj z nami, daje pomen in večno veljavo našim prizadevanjem.«

Zahvala: Ste ponos Cerkve, ste ponos vašega naroda
»Najvišjemu Bogu se zahvalimo tudi za vse, kar je bilo narejeno, da bi pomagali, obnovili, podpirali v teh mesecih stiske.« Sveti oče je spomnil na tiste, ki so sprejeli družine, ostarele, mlade in jim ponudili zatočišče. Na tiste, ki so se zavzeli za vse, ki so ostali brez strehe nad glavo, sami, na sirote. Na duhovnike, redovnike in redovnice, ki so dali vse, kar so mogli. Papež se je zahvalil vsem tem, ki so pomagali in še pomagajo osebam, ki so se znašle v stiski in iščejo varnost: »Ste ponos Cerkve, ste ponos vašega naroda.« Kajti karkoli so storili najmanjšemu med brati in sestrami, so storili Njemu (Mt 25,41).

Posebno zahvalo Bogu je papež Frančišek izrekel še za tiste moške in ženske, ki so pomagali pri reševanju. Za mnoge osebe s celega sveta, ki so velikodušno dali na razpolago svoj čas, denar in materialna sredstva. Za države, organizacije in posameznike, ki so na prvo mesto postavili uboge. Njihovemu zgledu bi bilo potrebno slediti. Istočasno je papež vse naprosil, naj se ne utrudijo, saj ostaja še veliko za narediti: »Četudi so se naslovnice časopisov spremenile, potrebe ostajajo.«

Današnje prvo berilo spodbuja, da bi vztrajali v veri, da bi se z zaupanjem približali prestolu milosti (Heb 4,16). Te besede imajo v Taclobanu poseben odmev. Sredi trpljenja ljudje niso nikoli nehali izpovedovati zmage križa, zmagoslavja Božje ljubezni. »Moč te ljubezni ste videli razodeti se v velikodušnosti številnih oseb, v mnogih majhnih čudežih dobrote. Pa tudi v plenjenju, v tatvinah in odgovorih na to veliko človeško dramo, ki jih ni bilo, ste razbrali tragična znamenja zla, katerih nas je Kristus prišel odrešit.« »Molimo,« je zaključil papež, »da bi nas tudi to pripeljalo k večjemu zaupanju v moč Božje milosti, ki lahko premaga greh in egoizem. Še posebej molimo, da bi vsi postajali vse bolj občutljivi na krik naših bratov in sester, ki potrebujejo pomoč. Molimo, da bi nas pripeljal k zavrnitvi vseh oblik krivice in korupcije, ki kradejo revnim in zastrupljajo same korenine družbe.«