Cerkev na Šrilanki, 1. del: pogled v zgodovino in sedanjost

ŠRILANKA (ponedeljek, 5. januar 2015, RV) – V pričakovanju sedmega apostolskega potovanja papeža Frančiška, ki bo na vrsti med 12. in 19. januarjem, smo se v zadnjih dveh dneh zaustavili ob vprašanju krščanstva na azijski celini. Danes in v prihodnjih dneh pa bomo podrobneje pogledali razmere, v katerih živi Cerkev na Šrilanki in Filipinih.

Cerkev na Šrilanki, 1. del
Pogled v zgodovino
Na Šrilanki se zgodovina krščanstva začenja v 16. stoletju, ko so na otok prišli Portugalci. Tem so sledili Nizozemci in skupaj z njimi je prišlo obdobje preganjanja katoliške Cerkve. Od konca 18. stoletja pa do šestdesetih let 20. stoletja, to je v času britanske nadoblasti, je bilo značilno neke vrste tekmovalno vzdušje med krščanskimi Cerkvami in drugimi verstvi. Po drugem vatikanskem koncilu se je prenovil tudi duh dialoga. V zadnjem obdobju je v državi prisotno veliko število misijonov. Njihovo delovanje pa žal zaznamujejo naraščajoče napetosti, katere na eni strani podžigajo krščanske sekte, na drugi pa budistični nacionalisti.

Današnja situacija
Na Šrilanki katoličani predstavljajo okoli sedem odstotkov celotnega prebivalstva. So najštevilčnejša krščanska skupnost. Velika večina šrilanških prebivalcev je sicer pripadnikov budistične vere, ki je v državi prisotna od 3. stoletja pr. Kr. Ustava budizmu tako priznava določene privilegije in vladna financiranja, a tudi pripadnikom drugih religij zagotavlja pravico do verske svobode.

Kljub temu občasno prihaja do primerov družbenega pritiska in nasilja nad kristjani ter drugimi verskimi manjšinami, in sicer s strani nekaterih ekstremističnih frakcij budistov. To je med drugim mogoče pojasniti s širjenjem ene od oblik budističnega in singalskega nacionalizma, katerega navdihujejo menihi, ki so spodbujali tudi etnični konflikt med Singalci in Tamilci. Slednje ima svoj odraz tudi v državni politiki, in sicer odkar je leta 2004 v parlament vstopila ultranacionalistična stranka (Jhu), ki med drugim zagovarja predloge zakona o prepovedi spreobrnjenja.

Katoliška Cerkev – za mir in spravo
Katoliška Cerkev se je tem ukrepom uprla skupaj z drugimi manjšinami in gibanji za človekove pravice. Šrilanški škofje, ki so zaskrbljeni zaradi možne omejitve svobode glede osebne izbire in pluralističnega značaja države, so med drugim že večkrat predlagali ustanovitev mešane komisije. Le-to naj bi sestavljali predstavniki vlade in različnih verskih skupnosti.

Cerkev je kot »most« delovala tudi v času državljanske vojne, ki je trajala skoraj tri desetletja. Takrat je bila most med etnijami v sporu. Ker so katoličani tako med Singalci kot Tamilci je uspela ohraniti ravnovesje in tako spodbujati spravo ter mir. Še sedaj si katoliška Cerkev dejavno prizadeva za zdravljenje travm, ki jih je povzročila vojna, za širjenje vrednot sprave na vseh nivojih, za resnico glede storjenih zločinov, za zaščito človekovih pravic, zlasti med tamilskim prebivalstvom.

Šrilanški škofje so v preteklosti in tudi še danes večkrat ponavljajo, da socialna pravičnost, ekonomski razvoj in nujno razločevanje med politiko in religijo so in morajo ostati osnovna načela življenja njihovega naroda.