Papež na Šrilanki in Filipinih: Krščanstvo kot tuja religija

AZIJA (sobota, 3. januar 2015, RV) – Eden prvih večjih dogodkov na programu obveznosti papeža Frančiška v letu 2015 bo njegovo sedmo mednarodno apostolsko potovanje. Obiskal bo dve azijski državi, Šrilanko in Filipine. Danes in jutri bomo zato nekaj pozornosti namenili mestu, ki ga imata v Aziji krščanstvo in Cerkev.

Krščanstvo na azijski celini, 1. del
Azija je največja celina. Njeni prebivalci predstavljajo okoli dve tretjini svetovnega prebivalstva. Na njeni površini najdemo izjemno bogastvo kultur, ki so dediščina starodavnih civilizacij, etnij in jezikov. Je tudi zibelka velikih svetovnih religij, od judovstva, islama, hinduizma, budizma in mnogih drugih duhovnih tradicij.

Krščanstvo kot »tuja religija«
Tudi krščanstvo se je rodilo v Aziji. Pa vendar paradoksalno danes med veliko večino azijskih narodov velja za religijo, ki je »tuja«. Ali pa za religijo, ki pripada nekdanjim zahodnim kolonizatorjem, s čimer vloga krščanstva na celini postane še bolj zapletena. Toda krščanstvo se je v Aziji razširilo že v prvih štirih stoletjih po Kristusovem rojstvu. Izhodišče je bila Sirija, od koder je krščanstvo, kot pravi tradicija, preko oznanjevanja svetega apostola Tomaža prišlo najprej v Indijo. V 7. stoletju pa na primer tudi na Kitajsko, in sicer preko dinastije Tang in nestorijanskega meniha Alobena.

Kljub razširjenosti v prvih stoletjih pa krščanstva v 16. stoletju, pred evropskim kolonialnim prodiranjem, na azijski celini skoraj ni bilo najti. Razlogov za to je več. Po eni strani zaradi velikih religioznih tradicij s starodavno in ukoreninjeno navzočnostjo v azijskih kulturah in družbah ter zaradi dejstva, da krščanstvo nikoli ni bilo državna religija v azijskih državah. Po drugi strani pa zaradi omejene številčne pripadnosti in osamitve krščanskih skupnosti, ki so bile ločene od družbe, v kateri so prebivale. Do teh ločitev je prišlo na podlagi rasnih, kastnih in geografskih konotacij, ko se je sčasoma vse bolj krepilo dojemanje krščanskih skupnosti kot tujih stvarnosti. Navsezadnje pa je krščansko prisotnost oslabila še notranja razdeljenost Cerkve. Prihod kolonializma je tako samo še poglobil že obstoječi razkol med azijskimi kulturami in krščanskimi skupnostmi.

Takšno konfliktno situacijo je v zadnjih desetletjih ponovno zaostrila globalizacija. Ta pojav je namreč prebudil čustva, povezana z identiteto, in tako prispeval k okrepitvi moči verskega fundamentalizma nacionalistične narave. Slednji pa po definiciji odklanja verski pluralizem.