2014-12-22 13:49:00

Božične poslanice škofov ordinarijev v Cerkvi na Slovenskem


Božična poslanica murskosoboškega škofa msgr. Petra Štumpfa
Bog je poslal svojo večno Besedo ljudem v točno določenem času vladavine rimskega cesarja Avgusta in judovskega oblastnika Heroda Velikega.

Rimski imperij je obvladoval velik del sveta. Zakon oblasti je omogočal mir – ni bilo vojn. Toda to je bil samo državniški mir. V resnici so bili ljudje nemirni. Nad seboj so čutili nestrpnost rimske nadvlade. 

Starodavne prerokbe Svetega pisma so napovedovale Odrešenika, ki bo od Božjega prestola prinesel mir, ki bo trajal in ne bo nikoli minil.

Ko je bila noč sredi svojega teka, je v betlehemski votlini Beseda meso postala in se naselila med nami. V Jezusu Kristusu je Bog postal človek in tako vzpostavil zavezo med nebesi in zemljo. Bog se je odločil za stalno prisotnost med ljudmi. Prišel je, da ne bi odšel. Prišel je, da ne bi razočaral. Prišel je, da bi bil vsakdo svoboden -  brez strahu in suženjskih okov hudobije. To je sporočilo prvega božiča.

Kakšno pa je sporočilo letošnjega božiča? V adventu nas je Božja Beseda opozarjala, naj bomo pripravljeni tudi na drugi prihod, ko bo Jezus prišel kot sodnik vsega stvarstva. Ob vesoljni sodbi bomo sojeni po tem, kakšni smo bili do ljudi, ki so potrebovali našo pomoč in naklonjenost. Kdo še o tem razmišlja? Moram izraziti zaskrbljenost zaradi nestrpnosti, ki se v raznih oblikah širi med nami. Delitve, ločitve in obtoževanja so naše vse pogostejše spremljevalke. Malokdo živi v spravi in miru z drugimi.

V jaslicah po naših cerkvah in domovih nam Božje Dete govori: »Krščen ali nekrščen – Slovenec, Madžar, Rom ali Hrvat – z desne ali leve politične opcije – ni važno, kdo ali kaj si: Človek si! Človek, ustvarjen po podobi živega Boga.«

Letošnji božič naj bo tudi čas večje strpnosti med nami. Potrpeti je treba! Vsak ima svoja hrepenenja, želje, pa tudi slabosti in nemoči. Na svetu smo zato, da drug drugemu pomagamo nositi bremena.

V letu 2015 sebi in vam želim, da bi dialog, sožitje, solidarnost in usmiljenje postali naši spremljevalci! Bodimo strpni in Bog miru bo z nami vsemi!
+ msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof


Dober dan, dobri ljudje.
Božična poslanica ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Stanislava Zoreta
Živimo v času, ko v medijih, ki nam sporočajo dogodke iz sveta in iz naših krajev, slabe novice prehitevajo druga drugo in grozeči naslovi kričijo na nas skoraj z vsake strani časopisov. Kot bi se svet pogreznil v zlo in bi ne bilo nobenega upanja več. Ljudje pa ne moremo živeti brez prihodnosti, brez pričakovanja, brez obljube.

Zato v našo sedanjost tako pomirjajoče zveni beseda oznanila božične noči: »Rodil se vam je danes v Davidovem mestu Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« In rodil se je zato, ker je »Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil, kdor vanj veruje, ampak bi imel večno življenje.« Jezusovo rojstvo nam ne obljublja samo jutrišnjega dne, ampak nam zagotavlja tudi večno življenje, ki nam ga podarja Božja dobrota, Božja ljubezen. Kakor je prvo sveto noč razsvetlila svetloba Jezusovega rojstva, tako tudi v mračnost naših dni sije obljuba Božje navzočnosti, ki jo potrjuje vsak božični praznik.

Vsem, posebej pa še tistim, ki doživljate, da je življenje težko, ker vas bremeni bolezen, ker ste osamljeni, ker ste izgubili delo, ker živite v pomanjkanju, ker vas drugi izkoriščajo in zaničujejo, vsem vam želim, da bi Božje rojstvo v vas utrdilo prepričanje, da vas Bog ni zapustil. Prihaja k vam in ostaja z vami. Blagoslovljen božič voščim tudi vsem Slovencem po svetu in vsem, ki so zaradi različnih dolžnosti daleč od doma. Veselje praznovanja delim tudi z vsemi vernikom drugih krščanskih skupnosti. V novem letu 2015 pa vsem prebivalcem naše domovine želim: Mir in dobro!
msgr. Stanislav Zore OFM
ljubljanski nadškof metropolit


Božična poslanica celjskega škofa msgr. Stanislava Lipovška
Drage poslušalke, dragi poslušalci , sestre in bratje v Kristusu !
Kristjani, učenci Jezusa Kristusa  in z nami vsi ljudje, ki v srcu dobro mislijo,v teh dneh obhajamo božične praznike in se spominjamo rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je v prvi božični noči prišel na ta svet, da bi uresničil Božji načrt odrešenja. On je luč, ki prihaja, da razsvetljuje vsakega človeka ter svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).

Obhajati božič zato pomeni vstopiti v to luč in dovoliti, da nas nagovarja, prežarja, bogati in navdihuje. Ta luč je Jezusov evangelij, njegovo veselo oznanilo, ki objema vse naše življenje. Ta luč je njegovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jas vas bom poživil. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen in našli boste mir svojim dušam« (Mt 11,28-30). In kdo od nas more reči, da ne potrebuje tega miru, te duhovne moči in tolažbe, pa tudi pripravljenosti soočiti se in sprejeti radosti in bremena vsakdanjega življenja.

Jezus nas nagovarja kot nebogljen otrok v jaslicah, ki je potreben človeške bližine in pomoči. To je vabilo in izziv za vse čase, tudi za nas, da bomo storili vse, kar je v naši moči, da bodo otroci zaželeni in bodo mladi imeli varno in srečno mladost, da bodo v miru odraščali in se pripravljali na življenje.

Jezus prihaja na svet v zavetju nazareške družine, te temeljne, po naravnem in božjem pravu urejene skupnosti, ki naj zakoncem in staršem, otrokom in mladim,  dedkom, babicam in drugim družinskim članom, še posebej bolnim, ostarelim in pomoči potrebnim omogoči zdrav in normalen razvoj, vsestransko pomoč in bližino ter človeka vredno življenje. Ko se vedno znova soočamo z mnogimi negativnimi vplivi in pojavi, ki ogrožajo sodobno družino in njeno vlogo in poslanstvo, smo tem bolj veseli spodbud in pomoči, ki jo  družini prinaša škofovska sinoda o družini, ki je bila letos oktobra in bo še drugo leto oktobra v Rimu. Sinodalni očetje, zakonci in različni izvedenci, ki sodelujejo na tej sinodi, menijo, da so krizni pojavi, ki vznemirjajo naše družine, prehodnega značaja in  jih je treba zdraviti, da bo družina tudi danes in jutri uresničevala svoje  poslanstvo.

Sporočilo božičnega praznika je oznanilo miru,  prijateljstva in sodelovanja, ki naj bogati naše medsebojne odnose v družini, v družbi v Cerkvi in v svetu. Zato pozdravljamo in po svojih močeh podpiramo vsa prizadevanja državnikov, mednarodnih ustanov in še posebej papeža Frančiška, ki ne zamudi nobene priložnosti, da je po vzoru Jezusa Kristusa glasnik miru, sprave, in sodelovanja, kakor je to pokazal tudi na svojem nedavnem obisku v evropskem parlamentu in v Turčiji.

Božično veselje in upanje delimo tudi z našimi rojaki v zamejstvu in po svetu in še posebej z evangeličanskimi brati in sestrami, pa tudi z verniki Srbske pravoslavne Cerkve, ki isto skrivnost obhajajo 7. januarja, po starodavnem julijanskem koledarju.

Vsi stopimo v luč, ki nam sije iz Betlehema; za vesele in blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto, ki vam ga želim iz vsega srca.
+Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije 


Skrivnost dveh zaročencev
Poslanica koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka
Bratje in sestre. Rojstvo Gospodovo pomeni veliko prelomnico v poteku zgodovine človeštva in možno je postaviti vprašanje, v čem se leto rojstva Gospodovega razlikuje od vseh predhodnih in poznejših let. Kaj je potek dogodkov pripeljalo do tega, da je čas dozorel, da je prišla polnost časov in je napočil dan, ko so se uresničila tisočletna pričakovanja izvoljenega naroda?

Na svetovni in mednarodni ravni nikakor ni mogoče najti kaj posebno značilnega, o čemer bi se lahko reklo, da je sprožilo božično zgodbo. Rimski imperij, v okvir katerega je takrat spadalo tudi ozemlje današnjega Izraela, je že dolgo poprej in tudi pozneje obvladoval ves tedaj znani svet in ga več kot uspešno vodil in urejal.

Tudi na ravni izvoljenega ljudstva ni mogoče najti nobenega posebnega dogodka, ki bi ga lahko imeli za vzrok ali za povod Gospodovega prihoda. Na ozemlju obljubljene dežele je tedaj živelo okrog milijon judov, ki so bili pomešani med približno enako število prebivalcev drugih narodov in verstev, s katerimi so bili v stalnem boju za svoje narodne in verske običaje in navade.

V tem milijonu judov pa je v letu Gospodovega rojstva živelo tudi okrog tisoč zaročencev iz Judovega rodu. In prav med temi tisoč zaročenci sta bila tudi Jožef in Marija iz Davidovega kraljevega rodu, izvoljenca Gospodova, ki ju je obsenčila moč Najvišjega in se nista bala prepustiti se popolnoma njegovemu skrivnostnemu in veličastnemu načrtu. Skrivnost Božiča je skrivnost teh dveh zaročencev.

Bratje in sestre. Prav nobenega razloga nimamo, da bi ne verjeli v skrivnostni načrt, ki ga ima naš Stvarnik prav z vsakim izmed nas. Zato se z veseljem lotevamo svojih vsakodnevnih opravil in zato z veseljem slavimo rojstvo Gospodovo in z velikim pričakovanjem stopamo v novo leto, ki prihaja. Vsem želim obilje božičnega miru in svetega blagoslova v prihajajočem letu. Mir Gospodov naj bo vedno z vami.

 

Božična poslanica novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana
Središče sporočila božičnega praznika je angelsko oznanilo na betlehemskih poljanah: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod« (Lk 2, 10-11).

To oznanilo je bilo v božični noči izrečeno betlehemskim pastirjem, vendar velja vsem ljudem vseh časov.

Sv. Pavel pa v berilu pri svetonočni maši doda še misel, da se je s tem »razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi«. (Tit 2,11). Malo naprej pravi Pavel v istem pismu Titu, da sta se razodeli dobrota in človekoljubnost Boga.

To pomeni, da je bilo vsem ljudem sporočeno, da nas Bog ljubi, vsakega posebej in vse skupaj.

Božič nam govori predvsem, da je postal Bog solidaren z nami do konca. Ko se je neskončno popolni Bog – absolutni duh – učlovečil, ko je večna Beseda iz ljubezni postala človek, je hkrati na zemlji prižgala ljubezen. V tej luči lahko razumemo vse skrivnosti naše vere, od Kristusovega rojstva do križa in njegovega vstajenja.

Učlovečenje in prihod božjega Sina na svet ne razodeva le, da je Bog ljubezen, ampak hkrati tudi kaj je človek, njegovo dostojanstvo. Človek je – celo v svoji grešnosti – nekaj velikega in svetega. Njegova osnovna poklicanost je, da ljubi. Kristjani ne moremo drugače, kot da se zavzemamo za vsako človeško življenje. O tem je letos govoril tudi papež Frančišek v evropskem parlamentu in je nastopil proti kulturi odklanjanja nemočnih, starih, bolnih …

Božja ljubezen objema vse. Na Božič pa se je pokazalo, da ji je zlasti do najbolj ubogih in zapostavljenih. Božič je oznanilo božjega sočutja do vsake človeške stiske.

- Kristus se je hotel roditi kot brezdomec v ovčjem hlevu. Tako je tudi pozneje še lahko govoril: »Ptice imajo gnezda in lisice brloge, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo položil,«
- že v plenicah je moral v begunstvo in je solidaren z desetinami milijoni današnjih beguncev,
- bil je lačen, utrujen in verjetno tudi bolan,
- ni bil sprejet, celo sorodniki so ga imeli za neprisebnega, ko niso razumeli njegovih dejanj,
- končno je bil križan in umorjen. Skratka, do konca je človeški in je privzel in odrešil vse človeško gorje.

Krščansko sočutje, ki posnema to božje sočutje, je še živo med kristjani, bolj kot v nekrščanskih okoljih, a zelo nevarno izginja iz evropske družbe, zato se na vse načine večajo socialne razlike in teptajo osnovne človekove pravice.

Prizadevajmo si in pokažimo to sočutje, to človekoljubnost v božičnih dneh. Naj božja ljubezen, ki se je z Jezusovim rojstvom prižgala na zemlji, vname tudi naša srca za večje sočutje, večje spoštovanje, večjo ljubezen v naših medsebojnih odnosih, zlasti v družinah.

Kjer je prava nesebična ljubezen, je Bog navzoč, tam je lahko vedno božič. To želim vsem vernim in vsem ljudem blage volje, odprtim za dobro, še zlasti pa ostarelim, bolnim v bolniških posteljah in vsem, ki vam božično veselje kali kakršnakoli stiska.








All the contents on this site are copyrighted ©.