Papež Frančišek: Ne pozabite danes doma brati priliko o talentih (Mt 25, 14-30)
TRG SV. PETRA (nedelja, 16. november 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre,
dober dan! Evangelij današnje nedelje je prilika o talentih (25,14-30). Pripoveduje
o človeku, ki je, preden je odpotoval, sklical svoje služabnike ter jim zaupal
svoje imetje v obliki talentov, starodavnih kovancev zelo velike vrednosti. Gospodar
je prvemu služabniku zaupal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega. Med gospodarjevo
odsotnostjo naj bi ti trije služabniki to imetje pomnožili. Prvi in drugi služabnik
sta podvojila začetni kapital; tretji pa je iz strahu, da bi vse izgubil, zakopal
prejeti talent v luknjo. Ob gospodarjevem povratku sta prva dva prejela pohvalo in
nagrado, medtem ko je bil tretji, ki je samo vrnil prejeti denar, pograjan in kaznovan.«
Tako je papež Frančišek predstavil evangelij današnje 33. nedelje med letom z okna
apostolske palače veliki množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra.
Razlaga
prilike o talentih Pomen tega je zelo jasen. Človek iz prilike predstavlja
Jezusa, služabniki smo mi in talenti je imetje, ki ga nam je Gospod zaupal. V čem
je to imetje? To je Njegova Beseda, evharistija, vera v nebeškega Očeta, odpuščanje…,
skratka, veliko stvari, njegove najdragocenejše dobrine. To je imetje, ki nam ga On
zaupa, ne samo, da ga varujemo, temveč da ga množimo! Medtem ko v splošni rabi izraža
pojem 'talent' izredno kvaliteto posameznika, na primer glasbeni talent, športni,
itd., pa talenti v priliki predstavljajo Gospodove dobrine, ki nam jih On zaupa, da
bi se po nas množile. Luknja, ki jo je v zemljo izkopal »hudobni in leni služabnik«
(v. 26), pa označuje strah pred tveganjem, ki ohromi ustvarjalnost ter rodovitnost
ljubezni. Strah pred tveganjem, ki izhaja iz ljubezni, nas ohromi. Jezus od nas ne
zahteva, da Njegovo milost ohranimo v trezorju, ne, tega Jezus od nas ne zahteva,
temveč hoče, da jo uporabimo v korist drugim. Vse dobrine, ki smo jih prejeli so zato,
da jih damo drugim ter jih s tem množimo. Kot da bi rekel: »Tukaj imaš moje usmiljenje,
nežnost, odpuščanje, vzemi jih in na veliko uporabljaj.« In mi, kaj smo
storili? Koga smo 'okužili' s svojo vero? Koliko oseb smo opogumili s svojim upanjem?
Koliko ljubezni smo podelili s svojim bližnjim? To so vprašanja, ki nam bodo dobro
dela, če si jih bomo postavili. Katero koli okolje, tudi tisto najbolj oddaljeno in
neprimerno lahko postane kraj pomnožitve talentov. Ni namreč že v naprej izključenih
situacij ali krajev za krščansko navzočnost in pričevanje. Pričevanje, ki ga Jezus
od nas zahteva pa ni zaprto, odprto je in je od nas odvisno.
Udejanjanje
prilike o talentih Ta prilika nas spodbuja, naj ne skrivamo svoje vere in svojega
upanja v Kristusa, naj ne zakopljemo Besede evangelija, ampak storimo, da kroži v
našem življenju, v naših odnosih, v konkretnih situacijah, kot moč, ki privede v krizo,
da očisti ter prenovi. Tako tudi odpuščanje, ki nam ga je Gospod še posebej podelil
v zakramentu sprave, ne držimo zaprtega v nas samih, temveč pustimo, da sprosti svojo
moč ter podre tiste zidove, ki jih je zgradila naša sebičnost, nam da moč, da napravimo
prvi korak pri ohromljenih odnosih, da začnemo s pogovorom, kjer ni komuniciranja…
In tako naprej. Delati torej tako, da bodo ti talenti, ta darila, ti darovi, ki nam
jih je Gospod dal, za druge, da se bodo množili in s pričevanjem obrodili sadove.
Mislim,
da bo danes res lepo dejanje, če bo vsak od vas doma vzel v roke evangelij in bral
ter malo premišljeval 25. poglavje Matejevega evangelija od 14. do 30. vrstice, torej
Matej 25, 14-30: »Talenti, bogastvo, vse to kar mi je Bog dal duhovnega, dobroto,
Božjo Besedo, kako delam, da to raste v drugih? Ali pa jih samo hranim v trezorju?«
Poleg
tega pa Gospod ne daje vsem istih stvari ter na isti način. Osebno nas namreč pozna
ter nam zaupa tisto, kar je ravno prav za nas. Toda vsem pa da nekaj skupnega in to
je njegovo neizmerno zaupanje. Bog ima zaupanje v nas, nam zaupa. To pa je enako za
vse. Ne razočarajmo ga! Naj nas strah ne preslepi, temveč mu zaupanje vrnimo z zaupanjem.
Devica Marija je to udejanjila na najlepši in naj popolnejši način. Ona je prejela
in sprejela najbolj odličen dar, Jezusa osebno in ga človeštvu darovala z velikodušnim
srcem. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' in
tako deležni 'veselja našega Gospoda'.
Preden se je papež Frančišek
poslovil, je še enkrat spomnil: »Ne pozabite danes doma vzeti v roke Matejev evangelij,
25. poglavje ter ga brati od 14. vrstice in si postavljati vprašanja, ki ob tem prihajajo?«