Duhovne misli Benedikta XVI. za 33. nedeljo med letom
Božja Beseda predzadnje nedelje bogoslužnega leta nas vabi k čuječnosti in dejavnosti,
medtem ko pričakujemo ponovni prihod Gospoda Jezusa ob koncu časov. V znani priliki
o talentih, ki jo je zapisal evangelist Matej (prim. 25,1430), Jezus pripoveduje o
treh služabnikih, ki jim je gospodar, preden je odpotoval, zaupal svoje imetje. Dva
sta prav ravnala, saj sta prejeto podvojila. Nasprotno pa je tretji skril prejeti
kovanec v luknjo. Ko se je gospodar vrnil domov, je zahteval od služabnikov obračun
za to, kar jim je zaupal. Medtem, ko je bil s prvima dvema zadovoljen, pa je bil nad
tretjim razočaran. Ta služabnik, ki je skril talent, ne da bi od njega dobil obresti,
se je namreč zelo uštel. Obnašal se je namreč, kot da se njegov gospodar ne bo več
vrnil, kot da ne bo prišel dan, ko bo zahteval od njega obračun za to, kar je počel.
S to priliko želi Jezus poučiti svoje učence, naj dobro uporabijo svoje darove. Bog
namreč vsakega človeka pokliče v življenje ter mu da darove, hkrati pa mu zaupa njemu
lastno poslanstvo. Neumno bi bilo misliti, da imamo pravico do njih, kakor tudi, da
bomo prikrajšani za smisel življenja, če jih bomo uporabili.
'Talent'
je bil antični rimski kovanec velike vrednosti, ki pa je ravno zaradi priljubljenosti
te prilike postal sinonim za osebne darove, ki jih je vsak poklican razvijati. V resnici
besedilo govori o 'človeku, ki se je odpravljal na potovanje in je poklical svoje
služabnike ter jim izročil svoje premoženje' (Mt 25,14). Človek iz prilike predstavlja
namreč Kristusa samega, služabniki so njegovi učenci in talenti so darovi, ki jim
jih je Jezus zaupal. Zato ti darovi poleg naravnih sposobnosti predstavljajo bogastvo,
ki nam ga je Jezus zapustil kot dediščino, da bi obrodili sadove. Ta dediščina je
njegova Beseda, ohranjena v svetem evangeliju, krst, ki nas prenovi v Svetem Duhu,
molitev Oče naš, s katero se kot sinovi povezani s Sinom obračamo na Boga,
nadalje njegovo odpuščanje, ki ga je zapovedal prinašati vsem ter zatem zakrament
njegovega žrtvovanega telesa in njegove prelite krvi. Če rečemo na kratko: Božje kraljestvo,
ki je On sam, navzoč in živ med nami. Ta zaklad je Jezus zaupal svojim prijateljem
na koncu svojega zemeljskega bivanja.
Današnja prilika pa vztraja pri notranji
drži, s katero sprejmemo in cenimo ta dar. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža.
Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo
in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi na primer, če nekdo, ki je prejel
krst, birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo
Boga. S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa
tudi povzdigne dobre sadove učencev, ki veseli prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi
strahu ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in
ga delijo z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, se množi samo, če se podarja!
Ta zaklad je narejen zato, da se porablja, unovči, deli z drugimi, kakor nas o tem
poučuje apostol Pavel, veliki upravljavec z Jezusovimi talenti.
Evangeljski
nauk, ki nam ga današnje bogoslužje ponuja, je imel močan vpliv na zgodovinsko družbenem
nivoju, saj je v krščanskih narodih prebujal dejavno in podjetniško miselnost. Toda
osnovno sporočilo se nanaša na duha odgovornosti, s katerim sprejmemo Božje kraljestvo,
torej z odgovornostjo do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila
Devica Marija, ki je potem, ko je sprejela najdragocenejši zaklad, Jezusa samega,
ga z neizmerno ljubeznijo podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri
in zvesti služabniki' ter bomDuhovne misli Benedikta XVI. za 33. navadno nedeljoo
tako nekega dne deležni 'veselja našega Gospoda'.