Papež Frančišek med jutranjo homilijo razložil, kaj za kristjana pomeni služiti

VATIKAN (torek, 11. november 2014, RV) – Vedno se moramo boriti proti skušnjavam, ki nas vodijo daleč od služenja bližnjemu. Tako se je glasilo papeževo opozorilo med homilijo, ko je zjutraj kot običajno daroval sveto mašo. Poleg tega je poudaril tudi, da moramo služiti kot Jezus, ne da bi karkoli zahtevali. Služenja ne smemo nikoli preoblikovati v nekaj, kar nam daje oblast.

Jezus govori o moči vere. A pri tem takoj razloži, da je vero potrebno umestiti v služenje, kot beremo v današnjem evangeljskem odlomku. Le-ta pripoveduje o služabniku, ki cel dan dela na polju. Zvečer se vrne domov, toda namesto da bi šel počivat, mora streči svojemu gospodarju. Papež Frančišek je pripomnil, da bi kdo od nas temu služabniku lahko svetoval, naj gre na sindikat, kjer bi mu priporočili, kako naj ravna s takim gospodarjem. »Jezus pa reče: 'Ne, služenje je vse.' On sam je namreč pokazal pot s to držo služenja. On je služabnik. On se predstavi kot služabnik, kot tisti, ki je prišel, da bi služil, in ne, da bi drugi služili njemu. To je povedal jasno. In tako je apostolom pokazal pot tistih, ki so prejeli vero, tisto vero, ki dela čudeže.« »Da, ta vera,« je zatrdil papež, »bo na poti služenja delala čudeže.«

Kristjan, ki s krstom prejme dar vere, a tega daru ne prinaša naprej, postane »kristjan brez moči in brez rodovitnosti«. Na koncu postane kristjan sam zase, služi le samemu sebi. Njegovo življenje je žalostno. Velike Gospodove stvari so »zapravljene«. Gospod, kot je nadalje spomnil sveti oče, nam pravi tudi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema: ali Bogu ali bogastvu. Mi se od drže služenja pogosto oddaljimo zaradi lenobe. Ta naredi srce mlačno: »Lenoba nas oddalji od služenja in nas pripelje k udobju in egoizmu.«

Mnogo kristjanov je takšnih. So dobri, hodijo k maši, a služenje se hitro konča. »A kadar rečem služenje, mislim vse: služenje Bogu v čaščenju, molitvi, hvalnicah; služenje bližnjemu, kadar moram služiti; služenje vse do konca, kajti Jezus je v tem odločen: 'Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Preprosti služabniki smo.' To je zastonjsko služenje, ne da bi karkoli zahtevali.«

Poleg lenobe nas od drže služenja lahko oddalji tudi težnja, da bi obvladovali situacijo. Nekaj takega se je zgodilo učencem in apostolom. Ljudi niso odganjali stran, da ne bi motili Jezusa, temveč, da bi bilo udobneje njim. Po papeževih besedah so se polastili Gospodovega časa in moči. Hoteli so ga imeti le zase. Polastili so se te drže služenja in jo preoblikovali v nekakšno »strukturo oblasti«. To lahko vidimo iz razprave med Jakobom in Janezom, kdo izmed njiju je večji; ali pri materi, ki Gospoda prosi, da bi eden od njenih sinov postal prvi minister, drugi pa minister za gospodarstvo.

Enako pa se lahko zgodi tudi danes. In sicer takrat, ko kristjani postanejo »gospodarji vere, gospodarji Kraljestva, gospodarji zveličanja«. Gre za skušnjavo, ki jo imamo vsi kristjani. Zato nam Gospod govori o »služenju v ponižnosti«, »služenju v upanju«, o krščanskem služenju, ki je veselje. »V življenju se moramo veliko boriti proti skušnjavam, ki nas poskušajo oddaljiti od te drže služenja. Lenoba vodi v udobje: to je služenje na pol. Obvladovanje situacije, ko služabnik postane gospodar: to vodi v napuh, ošabnost, z ljudmi ravnam grdo, počutim se pomembnega, ker 'sem kristjan, imam zveličanje'; in podobne stvari.«

Papež Frančišek je homilijo sklenil s prošnjo za dve veliki milosti: »Ponižnost v služenju, da bi lahko rekli: 'Smo preprosti služabniki – ampak zares služabniki – vse do konca.'; in upanje v pričakovanju razodetja, ko bo Gospod prišel k nam.«

Audio: