Ameriški škofje začeli plenarno zasedanje: Prinašati veselo novico kot pravi misijonarski
učenci
ZDA (sreda, 12. november 2014, RV) – Ameriški škofje so v ponedeljek začeli
svoje jesensko plenarno zasedanje. Njihovo srečanje, ki se bo sklenilo jutri, poteka
v mestu Baltimore. Pred začetkom svojega dela so obhajali sveto mašo v baziliki Marijinega
vnebovzetja. S tem so zaznamovali tudi 225-letnico tamkajšnje nadškofije. Zasedanje
sta nato odprla dva uvodna govora. Enega je imel predsednik Ameriške škofovske konference
nadškof Joseph Edward Kurtz, drugega pa apostolski nuncij v Združenih državah Amerike
nadškof Carlo Maria Viganò.
Apostolski nuncij v ZDA: Veličina
in pogum prvih evangelizatorjev Slednji je opozoril predvsem na nujnost posredovanja
vrednot, za katere so preko lastnega življenja pričevali svetniki. »Življenje in
poznavanje svetnikov v tej deželi,« je dejal Viganò, »sta lahko v veliko pomoč
našim mladim, da najdejo smisel in navdih za svoja življenja.« Prizadevati
bi si morali, da bi zadostno opozarjali »na veličino, edinstvenost in pogum prvih
evangelizatorjev, ki so bili izjemni pionirji vere«. Današnji mladi iščejo izzive
in cilje. Čutijo potrebo, da dajo svojim življenjem smisel. Zato je nujno, da jih
Kristus pritegne preko zgledov mnogih vidnih svetnikov, živečih v Cerkvi danes. »Vemo,«
je še dejal apostolski nuncij, »da je bila Cerkev, zlasti v ZDA, globoko ranjena
zaradi vedenja nekaterih duhovnikov in škofov, katerih sramotna dejanja so
močno pretresla njen sloves. Toda verodostojnost Cerkve lahko obnovimo
preko bleščečega zgleda mnogih svetnikov, ki so med nami. Pa tudi, če se vedno zavedamo,
da so v Cerkvi, v Božjem ljudstvu, tako svetniki kot grešniki.«
Predsednik
Ameriške škofovske konference: Cerkev je dom in družina za vse Nadškof Kurtz
je svoj uvodni govor večinoma posvetil drugi aktualni temi, družini, ki je bila tudi
predmet nedavne sinode. Po njegovih besedah bi morali ponovno dati upanje zakonu.
Zato pa je potrebno opogumiti pozitivno pričevanje. Družinam je potrebno ponuditi
praktično podporo, da bi bile sposobne na najboljši možni način posredovati izreden
pogled na zakon in družinsko življenje, kot ga je v teologiji telesa razvil sv. Janez
Pavel II.
Le-ta je tudi dejal, da je Cerkev dom in družina za vse, zlasti za
tiste, ki so utrujeni in zatirani. Zato bi morali predvsem iskati tiste, ki najbolj
trpijo pod bremenom težav, s katerimi se družina danes srečuje. Pri tem se ne sme
pozabiti, da je treba najprej gledati na osebe, hoditi z njimi in jim kazati smer
naproti Bogu. Nadškof Kurtz je nadaljeval s primerom, da kadar pride k ljudem na dom,
ne more začeti pogovora tako, da jim reče, kako naj preuredijo pohištvo. Prav tako
jim ne more takoj dati seznama pravil, katera naj bi upoštevali. Nasprotno – je pojasnil
– rajši bi »najprej preživel nekaj časa z njimi in poskušal ceniti
dobro, ki ga vidim v njihovih srcih«. Nato bi moral priznati, da je tudi sam,
tako kot oni, na »poti spreobrnjenja naproti večji svetosti«. Zatem bi jih
lahko povabil, da bi hodili za Kristusom, in se ponudil, da jih bo spremljal, da bo
z njimi, ko bodo sledili evangeljskemu vabilu, naj zapustijo greh in se podajo na
pot. Tak pristop, je pojasnil nadškof, je potrditev cerkvenega nauka. Poklicanost
škofov je »prinašati veselo novico drugim kot pravi misijonarski učenci
in jih navdihovati, da bi šli dalje ter bi tudi sami delali enako«.