Ameriški škofje začeli plenarno zasedanje: Prinašati veselo novico kot pravi misijonarski učenci

ZDA (sreda, 12. november 2014, RV) – Ameriški škofje so v ponedeljek začeli svoje jesensko plenarno zasedanje. Njihovo srečanje, ki se bo sklenilo jutri, poteka v mestu Baltimore. Pred začetkom svojega dela so obhajali sveto mašo v baziliki Marijinega vnebovzetja. S tem so zaznamovali tudi 225-letnico tamkajšnje nadškofije. Zasedanje sta nato odprla dva uvodna govora. Enega je imel predsednik Ameriške škofovske konference nadškof Joseph Edward Kurtz, drugega pa apostolski nuncij v Združenih državah Amerike nadškof Carlo Maria Viganò.

Apostolski nuncij v ZDA: Veličina in pogum prvih evangelizatorjev
Slednji je opozoril predvsem na nujnost posredovanja vrednot, za katere so preko lastnega življenja pričevali svetniki. »Življenje in poznavanje svetnikov v tej deželi,« je dejal Viganò, »sta lahko v veliko pomoč našim mladim, da najdejo smisel in navdih za svoja življenja.« Prizadevati bi si morali, da bi zadostno opozarjali »na veličino, edinstvenost in pogum prvih evangelizatorjev, ki so bili izjemni pionirji vere«. Današnji mladi iščejo izzive in cilje. Čutijo potrebo, da dajo svojim življenjem smisel. Zato je nujno, da jih Kristus pritegne preko zgledov mnogih vidnih svetnikov, živečih v Cerkvi danes. »Vemo,« je še dejal apostolski nuncij, »da je bila Cerkev, zlasti v ZDA, globoko ranjena zaradi vedenja nekaterih duhovnikov in škofov, katerih sramotna dejanja so močno pretresla njen sloves. Toda verodostojnost Cerkve lahko obnovimo preko bleščečega zgleda mnogih svetnikov, ki so med nami. Pa tudi, če se vedno zavedamo, da so v Cerkvi, v Božjem ljudstvu, tako svetniki kot grešniki.«

Predsednik Ameriške škofovske konference: Cerkev je dom in družina za vse
Nadškof Kurtz je svoj uvodni govor večinoma posvetil drugi aktualni temi, družini, ki je bila tudi predmet nedavne sinode. Po njegovih besedah bi morali ponovno dati upanje zakonu. Zato pa je potrebno opogumiti pozitivno pričevanje. Družinam je potrebno ponuditi praktično podporo, da bi bile sposobne na najboljši možni način posredovati izreden pogled na zakon in družinsko življenje, kot ga je v teologiji telesa razvil sv. Janez Pavel II.

Le-ta je tudi dejal, da je Cerkev dom in družina za vse, zlasti za tiste, ki so utrujeni in zatirani. Zato bi morali predvsem iskati tiste, ki najbolj trpijo pod bremenom težav, s katerimi se družina danes srečuje. Pri tem se ne sme pozabiti, da je treba najprej gledati na osebe, hoditi z njimi in jim kazati smer naproti Bogu. Nadškof Kurtz je nadaljeval s primerom, da kadar pride k ljudem na dom, ne more začeti pogovora tako, da jim reče, kako naj preuredijo pohištvo. Prav tako jim ne more takoj dati seznama pravil, katera naj bi upoštevali. Nasprotno – je pojasnil – rajši bi »najprej preživel nekaj časa z njimi in poskušal ceniti dobro, ki ga vidim v njihovih srcih«. Nato bi moral priznati, da je tudi sam, tako kot oni, na »poti spreobrnjenja naproti večji svetosti«. Zatem bi jih lahko povabil, da bi hodili za Kristusom, in se ponudil, da jih bo spremljal, da bo z njimi, ko bodo sledili evangeljskemu vabilu, naj zapustijo greh in se podajo na pot. Tak pristop, je pojasnil nadškof, je potrditev cerkvenega nauka. Poklicanost škofov je »prinašati veselo novico drugim kot pravi misijonarski učenci in jih navdihovati, da bi šli dalje ter bi tudi sami delali enako«.

Audio: