Papež Frančišek: Pravi kristjan se ne boji, da bi si umazal roke z grešniki

VATIKAN (četrtek, 6. november 2014, RV) – Pravi kristjan se ne boji, da bi si umazal roke z grešniki in da bi tvegal svoj ugled. Ima namreč srce Boga, ki noče, da se kdorkoli izgubi. To so besede papeža Frančiška med današnjo jutranjo sveto mašo. V središču njegove homilije sta bili priliki o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi. Farizeji in pismouki so se pohujšali, ker je Jezus sprejemal grešnike in jedel z njimi. To je bilo za tiste ljudi v tistem času pravi škandal. Predstavljajmo si, je pri tem vzkliknil papež, kako bi bilo, če bi takrat že obstajali časopisi!

Jezus pa je prišel ravno zaradi tega. Da bi poiskal tiste, ki so se od Gospoda oddaljili. Obe priliki nam pomagata razumeti, kakšno je Božje srce. Bog se ne ustavi, ne gre le do določene točke. Bog gre vse do konca, vedno gre do meje. Ne ustavi se le na pol poti zveličanja, ne pravi: »Naredil sem vse, ta problem je njihov.« Farizeji in pismouki pa so nasprotno se ustavili na pol poti. Zanje je bilo pomembno, da je bilo ravnotežje med dobičkom in izgubo bolj ali manj ugodno. To je bilo dovolj, da so bili mirni: »Res je, izgubil sem tri drahme, izgubil sem deset ovc, a veliko sem tudi pridobil.« Tak način razmišljanja, kot je nadaljeval papež Frančišek, ni Božji. Bog ni špekulant. Bog je Oče, ki gre vse do konca, vse do meje, da bi rešil. Božja ljubezen je takšna.

Žalostno je, kadar vidimo pastirja na pol poti, pastirja, ki odpre vrata Cerkve in nato ostane tam ter čaka. »Žalosten je kristjan, ki v sebi, v svojem srcu, ne čuti potrebe, nujnosti, da bi šel in drugim pripovedoval, da je Gospod dober.« Koliko sprevrženosti je v srcih tistih, ki se imajo za pravične, tako kot ti pismouki in farizeji. Le-ti si z grešniki niso hoteli umazati rok. Spomnimo se le, kako so razmišljali: »Če bi bil ta prerok, bi vedel, da je ona grešnica.« To je prezir. Ljudi so izrabili, nato so jih zaničevali. Papež je nadaljeval, da je biti pastir na pol poti poraz. Pastir mora imeti srce Boga, iti mora vse do meje, ker noče, da bi se kdorkoli izgubil.

»Pravi pastir, pravi kristjan ima v sebi to gorečnost: da bi se nihče ne izgubil. In zato se ne boji, da bi si umazal roke. Ne boji se. Gre, kamor mora iti. Tvega svoje življenje, tvega svoj ugled, tvega, da bo izgubil svoje udobje, svoj položaj, celo da bo izgubil svojo cerkveno kariero, vendar pa je dober pastir. Tudi kristjani morajo biti takšni. Zelo lahko je obsojati druge, kakor so delali ti – cestninarje, grešnike – zelo lahko je, toda ni krščansko. Ne pripada Božjim otrokom. Božji otrok gre do skrajnosti, da življenje, tako kot ga je Jezus dal za druge. Ne more biti miren, če skrbi le sam zase: za svoje udobje, za svoj ugled, za svoj mir.«

»Zapomnite si to,« je poudaril papež: »Nikoli pastirji na pol poti! Nikoli kristjani na pol poti!« Dober pastir, dober kristjan je vedno v izhodu. Gre ven iz sebe, v molitvi in čaščenju gre naproti Bogu, gre naproti drugim, da bi jim prinesel sporočilo zveličanja. Dober pastir in dober kristjan pa vesta tudi, kaj je nežnost, je zatem še dodal papež Frančišek: »Ti pismouki, farizeji tega niso vedeli. Niso vedeli, kaj pomeni nadeti si ovco na rame, s tisto nežnostjo, in jo skupaj z drugimi pripeljati nazaj na njeno mesto. Ti ljudje ne vedo, kaj je radost. Kristjan in pastir na pol poti morda vesta, kaj je zabava, mir, nek določen mir, ne pa, kaj je radost. Tista radost, ki je v raju, tista radost, ki prihaja od Boga, tista radost, ki prihaja iz srca očeta, ki gre, da bi rešil.«

Papež Frančišek je sklenil, da je to zelo lepo. Ne bojmo se torej, da bi nas obrekovali, ker gremo, da bi našli brate in sestre, ki so oddaljeni od Gospoda: »Prosimo za to milost za vsakogar od nas in za našo Mater, sveto Cerkev.«

Audio: