2014-10-29 12:55:47

Papež med jutranjo homilijo: Smo del zgradbe, ki je Cerkev. Ne ustavimo se pri recepciji


VATIKAN (torek, 28. oktober 2014, RV) – Cerkev je Jezusovo delo. In On ne gleda na človekov greh, ampak na njegovo srce, katerega si prizadeva ozdraviti. O tem je papež Frančišek premišljeval danes zjutraj, ko je v Domu sv. Marte kot običajno daroval sveto mašo. V središču njegove homilije je bila spodbuda, naj se kristjani počutijo del Cerkve in naj se ne ustavijo na njenem pragu.

Kot je zatrdil papež, je »delo« opravil Jezus pred dva tisoč leti, ko je izbral dvanajst stebrov, na katerih je zgradil Cerkev, samega sebe pa postavil za »temelj« in »vogelni kamen«. Nato je na stežaj odprl vrata te Cerkve za vsakogar, brez razlikovanj, kajti Kristus želi ljubiti in zdraviti srca, ne presojati grehov. Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o rojstvu Cerkve, kako je Jezus poklical apostole. Berilo pa predstavlja Pavlov opis Cerkve kot zgradbe, ki je na teh temeljih »dobro urejena«. Papež Frančišek je posebej opozoril na dejanja, ki so narekovala ustanovitev Cerkve: Jezus se je umaknil v molitev, nato se je spustil z gore, šel k učencem, izbral dvanajstere in istočasno, kot je dodal papež, sprejel in ozdravil tiste, ki so se ga hoteli vsaj samo dotakniti.

»Jezus moli, Jezus kliče, Jezus izbere, Jezus pošlje učence, Jezus ozdravi množico.« Znotraj tega templja, katerega vogelni kamen je On sam, tudi sam opravi vse to delo. On je tisti, ki Cerkev vodi naprej. Dvanajsteri, katere je izbral za temelj, so bili vsi grešniki. Papež je dodal, da največji grešnik ni bil Juda. Kdo je bil največji grešnik, se ne ve. Juda je bil le tisti, ki se je zaprl pred ljubeznijo in je zato postal izdajalec. Prav vsi pa so v težkem trenutku pasijona zbežali in Jezusa pustili samega. Vsi so bili grešniki, je še enkrat poudaril sveti oče. A On jih je kljub temu izbral.

Jezus nas vse, kot je zapisal sveti Pavel, želi »znotraj« Cerkve, in sicer ne kot goste ali tujce, temveč »s pravicami državljanov«. V Cerkvi tako nismo samo »prehodno«. V njej smo »ukoreninjeni«. Naše življenje je v njej: »Mi smo državljani, sodržavljani te Cerkve. Če ne vstopimo v ta tempelj in ne postanemo del te zgradbe, tako da Sveti Duh prebiva v nas, nismo v Cerkvi. Smo na pragu in gledamo, kako je lepo … Kristjani, ki ne gredo naprej od recepcije Cerkve, ostanejo tam pri vratih. Pravijo: 'Da, sem katoličan, a ne preveč …'« Ta način delovanja nima občutka za popolno ljubezen in usmiljenje, katera Jezus goji do vsake osebe.

To nam dokazuje Kristusova drža do Petra, katerega je postavil na čelo Cerkve. Prvi med stebri je Jezusa izdal, a Jezus mu je odgovoril tako, da mu je odpustil. »Jezusu ni bilo mar za Petrov greh: iskal je srce. Toda da bi našel to srce in ga ozdravil, je molil.« Jezus, ki moli, in Jezus, ki ozdravi. Tudi v odnosu do vseh nas. »Ne moremo razumeti Cerkve brez Jezusa, ki moli, in Jezusa, ki ozdravi. Naj nam vsem Sveti Duh pomaga razumeti to Cerkev, katere moč je v molitvi Jezusa za nas in ki je zmožna ozdraviti nas, vse nas

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.