S papežem Frančiškom skozi minuli teden

VATIKAN (nedelja, 26. oktober 2014, RV) – »Dragi bratje in sestre, prosimo Svetega Duha, da nam bosta njegova milost in obilje njegovih darov pomagala zares živeti kot Kristusovo telo, združeni kot družina, ki je Kristusovo telo, in kot vidno in lepo znamenje Kristusove ljubezni.« Tako je dejal papež Frančišek med splošno avdienco v sredo. Katehezo je namenil premišljevanju o Cerkvi, ki je Kristusovo telo.

Papeževa kateheza: Cerkev, Kristusovo telo
»Cerkev je mojstrovina Duha, ki v vsakega vliva novo življenje Vstalega in nas postavlja drug ob drugega, v služenje in podporo drug drugemu. Tako iz vseh nas naredi eno samo telo, zgrajeno v občestvu in ljubezni.« Cerkev je Kristusovo telo. Gre za »velik dar, ki ga prejmemo na dan svojega krsta«. Po zakramentu krsta nas namreč Kristus naredi za svoje, sprejme nas v srce skrivnosti križa, največje skrivnosti njegove ljubezni do nas, da bi nato lahko z njim vstali kot nove stvaritve. Tako se rodi Cerkev. In tako se Cerkev prepozna kot Kristusovo telo. Krst predstavlja pravo ponovno rojstvo, ki nas obnavlja v Kristusu in po katerem postanemo del njega. Prav tako nas tesno poveže med seboj, kot ude enega telesa, katerega glava je on sam.

Konzistorij posvečen Bližnjemu vzhodu
»Povezuje nas želja po miru in stabilnosti na Bližnjem vzhodu ter pripravljenost podpreti rešitev konfliktov preko dialoga, sprave in politične zavzetosti,« je papež dejal na ponedeljkovem konzistoriju, ki je bil namenjen razmeram na Bližnjem vzhodu. V največji možni meri želimo pomagati krščanskim skupnostim, da bi lahko ostale v regiji. Ne moremo si predstavljati Bližnjega vzhoda brez kristjanov, ki že dva tisoč let izpovedujejo Jezusovo ime. Papež je dogodke na Bližnjem vzhodu, predvsem v Iraku in Siriji, označil kot »zelo zaskrbljujoče«: »Priče smo pojavu terorizma nepredstavljivih razsežnosti. Mnogi naši bratje so preganjani in so morali na surov način zapustiti svoje domove. Zdi se, da je izginila zavest o vrednosti človeškega življenja, zdi se, kot da oseba nič ne šteje in se jo lahko žrtvuje za druge interese. In vse to, žal, ob ravnodušnosti mnogih.«

Prizadevati si za odpravo smrtne kazni
»Vsi kristjani in ljudje dobre volje so danes poklicani, da se borijo za odpravo smrtne kazni, legalne ali ilegalne in v vseh njenih oblikah, in tudi za izboljšanje zaporniških pogojev z vidika spoštovanja človeškega dostojanstva oseb, ki so prikrajšane za svobodo. Obsojanja vredni zaporniški pogoji v različnih državah po svetu pogosto predstavljajo prave nehumane in degradirane razmere, velikokrat rezultat pomanjkljivega kazenskega sistema, infrastrukture in načrtovanja.« Tako je dejal papež Frančišek med avdienco s člani Mednarodne zveze za kazensko pravo. Zatrdil je tudi, da kazenski sistem nima samo funkcije sankcioniranja, ampak se nanaša na področje svobode in pravic oseb, predvsem tistih najšibkejših, z namenom preventive, katere učinkovitosti pa do zdaj ni bilo mogoče preveriti, niti glede največjih kazni, kot je smrtna kazen. Oslabelo je pojmovanje kazenskega prava kot zadnjega poseganja po sankcioniranju, ki je namenjeno največjim dejanjem proti individualnim in kolektivnim interesom, ki jih je treba najbolj zaščititi. Prav tako je oslabela razprava glede nadomestitve zaporov z drugimi oblikami sankcioniranja.

Pri papežu romarji ekumenskega romanja
»Vsako krščansko romanje ni samo neka geografska pot, ampak predvsem priložnost za pot notranje prenove, da bi prišli vedno bliže Gospodu Kristusu, ki je začetek vere in vrata izpolnitve.« Tako je dejal papež udeležencem ekumenskega romanja, ki ga je organizirala Fundacija Orientale Lumen. »Ni pravega ekumenskega dialoga brez razpoložljivosti za notranjo prenovo in prizadevanja za večjo zvestobo Kristusu in njegovi volji,« je dejal Frančišek in romarje zaprosil tudi za molitev: »Med vašim romanjem v Rim, dragi bratje, vas želim prositi, da molite tudi zame, da bi na priprošnjo teh dveh svetnikov, mojih predhodnikov sv. Janeza XXIII. in sv. Janeza Pavla II., lahko opravljal svojo službo rimskega škofa v korist občestva in edinosti Cerkve ter v vsem sledil Gospodovo voljo.«

Papeževe jutranje homilije: Kristjan je človek miru
»Vsi vemo, da ko nismo v miru z osebami, obstaja zid. Obstaja zid, ki ločuje.« Tako se je glasila misel iz ene od papeževih jutranjih homilij, ki jih je v minulem tednu daroval v kapeli Doma sv. Marte. Jezus pa je prišel porušit ta zid, da bi se lahko srečali. »Če smo ločeni, smo sovražniki.« Prav tako nas je spravil z Bogom: iz sovražnikov smo postali prijatelji, iz tujcev smo postali otroci. Iz ljudi z ulice, ki niso bili niti gostje, nas je naredil za »sodržavljane svetih in domačine pri Bogu«. To je tisto, kar je storil Jezus s svojim prihodom. Pogoj za to pa je naše čakanje: čakati ga kot služabniki svojega gospoda. »Čakati Jezusa. Kdor ne čaka Jezusa, mu zapre vrata, ne dopusti mu opraviti to delo miru, skupnosti, občestva, ljubezni.« Jezus nam »dá ime, naredi nas za Božje otroke«. To je drža, s katero pričakujemo Jezusa in ki je znotraj krščanskega upanja. »Kristjan je moški, je ženska upanja. Vé, da bo Gospod prišel. Zares bo prišel. Ne vemo za uro, a prišel bo in nas našel. A ne samih, kot sovražnike. Našel nas bo, kot nas je naredil s svojim služenjem: kot bližnje prijatelje, v miru.«

Audio: