V Braziliji za blaženo razglašena italijanska misijonarka: Mamica Assunta

BRAZILIJA (sobota, 25. oktober 2014, RV) – V brazilskem mestu São Paulo je kardinal Angelo Amato kot papežev predstavnik danes za blaženo razglasil sestro Marijo Assunto Caterino Marchetti. Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je novo blaženo predstavil tudi za Radio Vatikan. Dejal je, da je vrlina, ki jo je najbolj zaznamovala: »Dejavna ljubezen, neizmerna, požrtvovalna, materinska.«

Rodila se je na Marijin praznik, 15. avgusta, leta 1871 v Italiji. Bila je tretja od enajstih otrok v družini. Željo po popolni posvetitvi in podaritvi Bogu je gojila že od mladih let dalje. Leta 1895 je na povabilo brata Giuseppeja, duhovnika, odšla v misijone v Brazilijo. Njeno poslanstvo je bila skrb za sirote italijanskih priseljencev. Pod vodstvom duhovnika Janeza Krstnika Scalabrinija, danes prav tako blaženega, je nastala skupnost služabnic sirot in zapuščenih. Sestra Assunta Marchetti je tako postala mati najmanjšim. Prepričana je bila, da je Jezus navzoč v ubogih, osirotelih, bolnih, v migrantih. Bila je srečna, da je poklicana v služenje ljubezni med zapuščenimi. Razen krajšega obdobja, ko je prevzela nalogo predstojnice sester misijonark sv. Karla Boromejskega, je celo življenje posvetila temu poslanstvu. Umrla je po dolgotrajni bolezni 1. julija 1948.

»Mati Assunta je živela od vere in dejavne ljubezni. Njen neutrudljiv apostolat je podpiralo brezmejno zaupanje v previdnostno navzočnost nebeškega Očeta, ki tako kot poskrbi za ptice na nebu, skrbi tudi za svoje številne otroke, ki jih je stiska prisilila zapustiti domovino in so v oddaljene dežele odšli iskat bolj vedro in spodobno prihodnost.« Sama je v Braziliji kot misijonarka našla svojo »duhovno domovino«. Otroke, za katere je skrbela, pa je učila prositi za Božjo pomoč tako, da so molili k Božji previdnosti, naj poskrbi zanje. »Gospodova milost jo je preoblikovala v sprejemajočo in velikodušno mater žalostnih sirot, zapuščenih bolnikov, revežev brez prihodnosti, vseh, ki so potrebovali dom, krožnik juhe ter predvsem ljubezniv sprejem in vesel nasmeh.«

Kardinal Amato je v nadaljevanju povedal, da je ljubezen nove blažene naredila dober vtis tako na majhne kot velike. Znala je biti strpna tudi do malopridnih. Njena ljubezen, ki se je med drugim razodevala v stalnem nasmehu na ustnicah, je zmogla celo spreobrniti. Za mnoge sirote je bila njena ljubezen najslajši spomin iz otroštva. Priče pripovedujejo, da so otroci v sirotišnico pogosto prihajali v zelo slabem stanju, a zaradi njene skrbi so si opomogli. Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je navedel neko pričevanje: »Moja mama je še kot majhna prišla v sirotišnico in imela je srečo, da je lahko živela s to veliko in čisto osebo. Mamica Assunta, kot so jo klicale sirote, je bila potrpežljiva, pozorna in ljubezniva. Za deklice je skrbela sama. Z vsemi je delala kot da bi bile njene hčerke.«

Ljudje pogosto ne najdejo pravih besed, da bi izrazili veličino ljubezni te tako dobre »mamice«, je še pojasnil kardinal. Njena ljubezen »ni bila razkazovanje, temveč ponižno, požrtvovalno in potrpežljivo služenje«. To pa je tudi dediščina, ki jo je zapustila nam danes: povabilo k dejavni ljubezni in spodbuda k ponižnosti, uboštvu in veselju.

Audio: