Pri papežu člani Mednarodne zveze za kazensko pravo
VATIKAN (četrtek, 23. oktober 2014, RV) – Papež Frančišek je danes sprejel
v avdienco delegacijo Mednarodne zveze za kazensko pravo. V polurnem govoru je v ospredje
postavil funkcionalnost kazenskih sistemov, vprašanja glede smrtne kazni, zaporniških
razmer in mučenj ter nekatera kriminalna dejanja, ki globoko ranijo dostojanstvo osebe
in skupno dobro.
Kazenski sistemi in kazensko pravo Kazenski sistem
nima samo funkcije sankcioniranja, ampak se nanaša na področje svobode in pravic oseb,
predvsem tistih najšibkejših, z namenom preventive, katere učinkovitosti pa do zdaj
ni bilo mogoče preveriti niti glede največjih kazni, kot je smrtna kazen. Oslabelo
je pojmovanje kazenskega prava kot zadnjega poseganja po sankcioniranju, ki je namenjeno
največjim dejanjem proti individualnim in kolektivnim interesom, ki jih je treba najbolj
zaščititi. Prav tako je oslabela razprava glede nadomestitve zaporov z drugimi oblikami
sankcioniranja.
Pravniki so poklicani omejiti in zadržati takšne tendence,
je zatrdil papež. Gre za težko nalogo, saj mnogi sodniki in pravniki kazenskega prava
morajo opravljati svoje poslanstvo pod medijskim in političnim pritiskom. Osebe s
tako veliko odgovornostjo so poklicane opravljati svoje dolžnosti vse dokler ni ogroženo
človeško življenje, ki mora biti zaščiteno.
Smrtna kazen in zaporniške razmere Papež
je v nadaljevanju spregovoril o smrtni kazni. Po njegovem prepričanju je nepredstavljivo,
da države danes ne morejo razpolagati z drugim sredstvom, kot je smrtna kazen, da
bi življenje oseb zaščitile pred krivičnim napadalcem. Opozoril je na izvenpravno
sankcioniranje. Res je, da smrtna kazen danes obstaja v šestdesetih državah in da
je petintrideset držav v zadnjih desetih letih ni izvršilo, a smrtna kazen se ilegalno
in na različne načine izvršuje po vsem planetu.
Poudaril je, da je razlogov
proti smrtni kazni veliko in so dobro znani. Cerkev jih je ob različnih priložnostih
že izpostavila, na primer možnost pravne napake in izrabljanje s strani totalitarnih
in diktatorskih režimov, ki jo uporabljajo kot sredstvo za zatiranje političnega disidentstva
ali kot sredstvo za preganjanje verskih in kulturnih manjšin. Vsi kristjani in ljudje
dobre volje so danes poklicani, da se borijo za odpravo smrtne kazni, legalne ali
ilegalne in v vseh njenih oblikah, in tudi za izboljšanje zaporniških pogojev z vidika
spoštovanja človeškega dostojanstva oseb, ki so prikrajšane za svobodo. Obsojanja
vredni zaporniški pogoji v različnih državah po svetu pogosto predstavljajo prave
nehumane in degradirane razmere, velikokrat rezultat pomanjkljivega kazenskega sistema,
infrastrukture in načrtovanja.
Papež je spregovoril tudi o mučenju in drugih
oblikah krutega, nehumanega in poniževalnega kaznovanja. Kot dokazujejo različne študije,
pomanjkanje čutnih dražljajev, popolna nemožnost komuniciranja in pomanjkanje kontaktov
z drugimi osebami povzročajo psihično in fizično trpljenje kot so paranoja, tesnoba,
depresija, izguba telesne teže in nagnjenost k samomoru. Ta pojav ni značilen samo
za strogo zaprte zapore, ampak tudi za druge kazenske ustanove, mučenje pa je prav
tako prisotno v ustanovah za mladoletne, psihičnih bolnišnicah, policijskih postajah.
Trgovina
z ljudmi in korupcija V nadaljevanju je Frančišek spregovoril o nekaterih oblikah
kriminala, kot sta trgovina z ljudmi in korupcija. Suženjstvo, vključno s trgovino
z ljudmi, je zločin proti človeštvu tako po mednarodnem pravu kot zakonodajah mnogih
držav. V primerih, ko nekdo, ki bi moral ščititi osebe in zagotoviti njihovo svobodo,
postane soudeležen v trgovini z ljudmi, so države odgovorne pred svojimi državljani
in pred mednarodno skupnostjo. Papež je izpostavil, da milijarda oseb danes živi v
skrajni revščini, število oseb, ki živijo v državah v konfliktu, pa vedno bolj narašča.
Samo v letu 2012 je zaradi nasilja ali preganjanj bilo prisiljenih bežati 45 milijonov
ljudi. 70 odstotkov teh je žensk.
Glede korupcije je med drugim zatrdil, da
je kazensko sankcioniranje selektivno. Je kot mreža, ki ujame samo majhne ribe, medtem
ko velike osvobodi v morje. Resneje je treba zasledovati tiste oblike korupcije, ki
povzročajo veliko družbeno škodo tako na ekonomski kot socialni ravni, ter vsako obliko
oviranja izvrševanja pravičnosti, s čimer se želi doseči nekaznovanost za lastne napake
ali napake drugih.
Previdnost pri izvrševanju kazenskega prava mora biti načelo,
ki vodi kazenske sisteme, veljavnost in operativnost načela pro homine pa mora
zagotavljati, da države ne bodo mogle podrediti spoštovanja človeškega dostojanstva
kateremu drugemu cilju, tudi ko bi se na ta način lahko doseglo neko obliko družbene
koristi, je ob koncu poudaril papež. Dodal je, da se spoštovanje človeškega dostojanstva
mora izvajati kot meja za arbitrarnost, a prav tako kot kriterij, ki usmerja uresničevanje
in brzdanje tistih obsodb, ki pomenijo največje napade na dostojanstvo in integriteto
človeške osebe.