Papež Frančišek in Benedikt XVI. pozdravila udeležence mednarodnega simpozija o spoštovanju
življenja
KOLUMBIJA (četrtek, 23. oktober 2014, RV) – Spoštovanje življenja, pot naproti
miru: to je naslov dvodnevnega mednarodnega simpozija, ki se je začel danes v
Kolumbiji. Srečanje, ki se ga udeležuje okoli tisoč oseb, je že četrtič zaporedoma
spodbudila Fundacija Joseph Ratzinger. Zaslužni papež Benedikt XVI., katerega
ime ta organizacija nosi, je udeležencem poslal kratko pozdravno sporočilo, v katerem
poudarja, da sta temi miru in spoštovanja človeškega življenja povezani z vero v Boga
Stvarnika. Prizadevanje za mir, piše, se začne z brezpogojnim spoštovanjem življenja
človeka, ki je bil ustvarjen po podobi Boga in s tem obdarjen z absolutnim dostojanstvom.
Vera v Boga Stvarnika je bistveni temelj človekovega dostojanstva. Tema simpozija,
kot je Benedikt XVI. zaključil, je tako izjemno aktualna.
Dogodek je preko
sporočila pozdravil tudi papež Frančišek. V besedilu, ki ga je podpisal vatikanski
državni tajnik, kardinal Pietro Parolin, organizatorjem in udeležencem želi, da bi
v luči cerkvenega nauka premislili o neločljivi povezavi, ki združuje mir in spoštovanje
človeškega življenja. In sicer na način, da bi bilo hrepenenje po miru vsak dan bolj
ukoreninjeno v srcih vseh ljudi dobre volje. Globalizirani svet vse bolj zbližuje,
pa vendar v njem ne postajamo bratje, ampak se celo pogosteje širijo rivalstvo in
spori. Papež Frančišek v sporočilu zato vabi, da bi spodbujali kulturo srečanja in
zavzetost za skupno dobro. Le-to pa se začne s spoštovanjem dostojanstva osebe, ki
je temelj človeškega sobivanja in solidarnega razvoja vseh narodov.
O istih
temah je v svojem predavanju na simpoziju spregovoril tudi rektor Papeške univerze
Sv. Križa v Rimu, Luis Romera Oñate. Utrjen mir je po njegovih besedah rezultat
kulture in ne zgolj priložnostnega vedenja. To pomeni, da mir izvira iz celote družbenih
institucij: od najbolj intimnih, kot je družina, do narodnih in mednarodnih okolij,
kot so parlament, ekonomski sistem ali pravni red. Mir iz te celote lahko izvira le,
če je povsod prepoznano, zaščiteno in spodbujano dostojanstvo človeške osebe. Iz
tega sledi, da kadar govorimo o kulturi, ki bi bila »humus«, v katerem se mir
lahko ukorenini, s tem mislimo na skupek temeljnih prepričanj in vedenj, ki si jih
delijo člani neke družbe in na podlagi katerih vsak dan delujejo.
Spodbujanje
miru torej zahteva izdelavo teh prepričanj in vedenj, ki se dotikajo najglobljih globin
osebe in porodijo take družbene institucije ter življenjske navade, ki bi izražale
vrednost človeka. Konkretno to pomeni institucije, ki so zmožne v družbi zagotoviti
pravičnost; ki omogočijo, da si vsakdo prizadeva za skupno dobro, za dobro tistih,
s katerimi je dan za dnem v stiku.