Papež Frančišek med sveto mašo ob zaključku sinode in ob beatifikaciji Pavla VI.:Hvala za tvojo ponižno ter preroško pričevanje ljubezni do Kristusa
in njegove Cerkve!
TRG SV. PETRA (nedelja, 19. oktober 2014, RV) – »Z našo apostolsko oblastjo
razglašamo, da se častitljivi Božji služabnik Pavel VI., papež, odslej imenuje
blaženi in se njegov god obhaja v določenih krajih in po z zakonom
določenih pravilih vsako leto 26. septembra.« S temi besedami je papež
Frančišek na Trgu sv. Petra razglasil za blaženega Pavla VI. med sveto mašo ob zaključku
plenarnega zasedanja 3. izredne sinode o družini na temo Pastoralni izzivi družine
v kontekstu evangelizacije na današnjo 29. nedeljo med letom. Današnje slovesne
evharistije se je udeležil tudi zaslužni papež Benedikt XVI.
Homilija
papeža Frančiška »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar
je Božjega« Pravkar smo slišali enega izmed najbolj znanih evangeljskih
stavkov: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega«
(Mt 22,21).
Na provokacijo farizejev, ki so, če tako rečemo, hoteli z njim
opraviti izpit iz verouka in ga zavesti v zmoto, je Jezus odgovoril s tem ironičnim
in genialnim stavkom. To je učinkovit Gospodov odgovor vsem tistim, ki imajo težave
z vestjo še posebej tedaj, ko gre za njihove koristi, njihovo bogastvo, ugled, njihovo
moč in njihov sloves. To pa se od nekdaj dogaja v vsakem času.
»In (dajte)
Bogu, kar je Božjega.« Jezusov poudarek je prav gotovo v drugem delu stavka:
»In (dajte) Bogu, kar je Božjega.« To seveda pomeni priznati in izpovedati
pred katero koli vrsto oblasti, da je samo Bog človekov Gospod in ni drugega. To večno
novost moramo vsak dan na novo odkriti in s tem premagati strah, ki ga pogosto okušamo
pred Božjimi presenečenji.
Novost On se ne boji novosti! Zaradi
tega nas nenehno preseneča, nam odpira nepredvidene poti in nas vodi po njih. On nas
prenavlja, torej nas nenehno dela 'nove'. Kristjan, ki živi evangelij je 'Božja
novost' v Cerkvi in v svetu. Bog ima zelo rad to 'novost'. »In dati
Bogu, kar je Božjega« pomeni, odpreti se za Njegovo voljo, posvetiti njemu svoje
življenje in sodelovati za Njegovo kraljestvo usmiljenja, ljubezni in miru.
V
tem je naša resnična moč, kvas, ki povzroča vzhajanje in sol, ki daje okus vsakemu
človeškemu prizadevanju proti prekladajočemu pesimizmu, ki ga vsiljuje svet. V tem
je naše upanje, saj upanje v Boga ni beg od resničnosti, ni alibi, temveč je dejavno
vračanje Bogu tisto, kar mu pripada. Kristjan zaradi tega gleda na prihodno resničnost,
tisto Božjo, da bi v polnosti živel z nogami trdno na zemlji ter pogumno odgovoril
na brezštevilne nove izzive.
Sinoda To smo videli te dni med
izredno škofovsko sinodo. Sinoda namreč pomeni 'hoditi skupaj'. In dejansko
so pastirji in laiki z vsega sveta prinesli sem v Rim glas njihovih delnih Cerkva,
da bi lahko pomagali današnji družini hoditi po poti evangelija s pogledom zazrtim
v Jezusa. Bila je to velika izkušnja, med katero smo živeli sinodalnost ter kolegialnost
in čutili moč Svetega Duha, ki vodi ter vedno prenavlja Cerkev, ki je poklicana, da
brez obotavljanja poskrbi za rane, ki krvavijo ter ponovno številnim ljudem brez upanja
prižge novo upanje.
Za dar te sinode ter za konstruktivnega duha s strani vseh,
se z apostolom Pavlom »zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih
molitvah« (1Tes 1,2). In Sveti Duh, ki nam je med temi delovnimi dnevi omogočal
velikodušno delati z vso svobodo in ustvarjalnostjo, naj spremlja pot, s katero se
bodo v Cerkvi po vsem svetu pripravljali na redno škofovsko sinodo prihodnjega oktobra
2015. Sejali smo in bomo še potrpežljivo in vztrajno sejali z gotovostjo, da bo Gospod
dal rast vsemu temu, kar smo posejali (prim. 1Kor 3,6).
Pavel VI. Na
dan beatifikacije papeža Pavla VI. mi prihajajo na misel njegove besede, s katerimi
je ustanovil škofovsko sinodo: »Ko pozorno preiskujemo znamenja časa,
skušamo prilagoditi poti in metode… današnjim naraščajočim potrebam
ter spremenjenim pogojem v družbi« (Ap. pismo Motu proprio Apostolica sollicitudo).
O
tem velikem papežu, o tem pogumnem kristjanu, o tem neutrudljivem apostolu, pred Bogom
danes ne moremo, da ne izrečemo tako preprosto, tako iskreno in pomembno besedo: hvala!Hvala ti, naš dragi in ljubljeni papež Pavel VI.!Hvala za tvojo
ponižno in preroško pričevanje ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve!
V
svojih osebnih zapiskih je veliki krmar koncila dan pred zaključkom koncilskega zasedanja
zapisal: »Morda me je Gospod poklical in me drži v tej službi, ne toliko, ker bi
imel sposobnosti, da bi vodil in rešil Cerkev sedanjih težav, temveč, da bi
vsaj nekaj trpel za Cerkev, da bo povsem jasno, da jo On, in ne drugi, vodi
ter rešuje.« V tej ponižnosti žari veličina blaženega Pavla VI., ki je znal, medtem
ko se je oblikovala sekularizirana in sovražna družba, z daljnovidno modrostjo, včasih
osamljen, uravnavati krmilo Petrove barke, ne da bi izgubil veselje in zaupanje v
Gospoda.
Pavel VI. je resnično znal dati Bogu to, kar je Božjega, s tem, da
se je z vsem svojim življenjem posvetil »veličastnemu, a tako težkemu
svetemu prizadevanju, da nadaljuje v času ter razširja po zemlji Kristusovo
poslanstvo« (Homilija med obredom umestitve: Insegnamenti I, 1963, p. 26)
in ljubil ter vodil Cerkev tako, da je »lahko istočasno vsem ljudem
ljubeča mati ter delivka zveličanja« (Ecclesiam Saum,
Uvod).
Nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja Pred molitvijo
Angelovega češčenja in zaključkom svete maše je papež Frančišek pozdravil vse
romarje, ki so prišli tako iz Italije kot z vsega sveta, še posebej pa vernike, ki
so prišli iz Bresce, Milana in Rima na beatifikacijo Pavla VI. »Za prisotnost se
vsem zahvaljujem ter vas spodbujam, da zvesto hodite za naukom ter zgledom novega
blaženega.«
»Bil je neutrudni zagovornik misijonov ad gentes. O
tem pričuje apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, s katero je hotel prebuditi
zagon ter prizadevanje za misijonsko poslanstvo Cerkve. Ta spodbuda je še vedno aktualna,
ima še vedno svojo aktualnost. Pomenljivo je danes pomisliti na ta vidik pontifikata
Pavla VI, ko obhajamo svetovni misijonski dan.
Preden pa se bomo vsi z molitvijo
Angelovega češčenja obrnili na Marijo, bi rad poudaril globoko marijansko pobožnost
blaženega Pavla VI. Temu papežu bo krščansko ljudstvo vedno hvaležno za apostolsko
spodbudo Marialis cultus in pa, ker je ob zaključku tretjega zasedanja II.
vatikanskega koncila Marijo razglasil za Mater Cerkve. Marija, Kraljica svetnikov,
Mati Cerkve, naj nam pomaga, da bomo v svojem življenju zvesto uresničevali Gospodovo
voljo, kakor jo je novi blaženi.«