Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni misijonski dan 2014
Dragi bratje in sestre, tudi danes mnogo ljudi ne pozna Jezusa Kristusa, zato ima
misijonsko delo ad gentes (k narodom), h kateremu so poklicani vsi člani
Cerkve, še vedno velik pomen. Cerkev je po svoji naravi misijonska: rodila se je v
»izhodu«. Svetovni misijonski dan je poseben trenutek, ko se verniki z raznih
celin v molitvi in z dobrimi deli združijo v solidarnosti in podpori mladim Cerkvam
v misijonskih deželah. To je praznovanje milosti in veselja. Gre za milost, kajti
Sveti Duh, poslan od Očeta, daje modrost in moč vsem, ki so odprti za njegovo delovanje.
In gre za veselje, kajti Jezus Kristus, Sin Očeta, poslan, da bi evangeliziral svet,
spremlja in podpira našo misijonsko dejavnost. Prav ob Kristusovem veselju in veselju
učencev izpostavljam biblično podobo iz evangelija po Luku (prim. Lk 10,21–23).
1.
Evangelist pripoveduje, da je Gospod poslal dvainsedemdeset učencev po dva in dva
v mesta in vasi, da bi oznanjali, da se je približalo Božje kraljestvo, in bi pripravili
ljudi na srečanje z Jezusom. Potem ko so učenci opravili poslanstvo oznanjevanja,
so se vrnili polni veselja: veselje je prevladujoč motiv te prve in nepozabne misijonske
izkušnje. Božanski Učitelj jim je rekel: »Vendar se ne veselite tega, da so vam
duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih. Prav tisto
uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: 'Slavim te, Oče…'
Tedaj se je obrnil k učencem in jim na samem rekel: 'Blagor očem, ki
vidijo, kar vi vidite!'« (prim. Lk 10,20–21.23).
Luka predstavlja
tri prizore. Najprej je Jezus spregovoril učencem, nato se je obrnil k Očetu in zatem
spet k njim. Jezus je želel, da so učenci deležni njegovega veselja, ki je bilo drugačno
ali večje od tistega, ki so ga izkusili sami.
2. Učenci so bili polni veselja,
navdušeni nad tem, da ljudi lahko osvobajajo demonov. Kljub temu jih je Jezus opomnil,
naj se ne veselijo toliko nad pridobljeno močjo kot nad ljubeznijo, ki so jo dobili,
»ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Darovana jim je bila namreč
izkušnja Božje ljubezni in tudi možnost, da jo delijo naprej. Izkušnja učencev je
razlog vesele hvaležnosti za Jezusovo srce. Luka je ujel to radost v povsem trinitarični
perspektivi: ko se je Jezus obrnil k Očetu in se mu zahvalil, »se je razveselil
v Svetem Duhu«. Ta trenutek intimnega veselja izvira iz Jezusove globoke sinovske
ljubezni do Očeta, Gospoda nebes in zemlje, ki je te stvari prikril modrim in razumnim,
razodel pa otročičem (prim. Lk 10,21). Bog je prikril in razkril. V tej hvalilni molitvi
izstopa predvsem »razkril«. Kaj je Bog razkril in kaj je prikril? Skrivnosti
svojega kraljestva, uveljavitev božjega gospostva v Jezusu ter njegovo zmago nad satanom.
Bog
je vse to prikril tistim, ki so preveč polni sami sebe in si domišljajo, da že sedaj
vse vedo. Prevzetnost jih »zaslepi«, zato ne puščajo prostora Bogu. Z lahkoto lahko
pomislimo na nekatere Jezusove sodobnike, ki jih je večkrat tudi opomnil. Gre za nevarnost,
ki je vedno prisotna in se tiče tudi nas. »Otročiči« so preprosti, ponižni,
ubogi, zavrženi, brez glasu, utrujeni in obteženi; Jezus jih je imenoval »blaženi«.
Pomislimo lahko na Marijo, Jožefa, na galilejske ribiče in učence, ki so bili poklicani
na poti med Jezusovim oznanjevanjem.
3. »Da, Oče, kajti tako ti je bilo
všeč« (Lk 10,21). Jezusovo trditev moramo razumeti v luči njegove notranje
radosti, kjer všečnost nakazuje dobrohoten Očetov zveličavni načrt do ljudi.
V kontekstu te božje dobrohotnosti se je Jezus razveselil, ker se je Oče odločil,
da bo ljudi ljubil z enako ljubeznijo, kakor ljubi svojega Sina. Poleg tega nas Luka
spominja na Marijino podobno radost: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se
raduje v Bogu, mojem Zveličarju« (Lk 1,47). Gre za dobro
novico, ki nas vodi do zveličanja. Medtem ko je Marija nosila pod svojim srcem Jezusa,
Evangelizatorja v pravem pomenu besede, je srečala Elizabeto in se vzradostila v Svetem
Duhu in zapela Magnifikat. Ko je Jezus videl uspeh misijonskega dela svojih
učencev in njihovo veselje, se je razveselil v Svetem Duhu in se v molitvi obrnil
na svojega Očeta. V obeh primerih gre za veselje zaradi zveličanja, ki se uresničuje,
kajti Očetova ljubezen po Sinu in delovanju Svetega Duha prihaja do nas, nas objema
in nam omogoča vstopiti v trinitarično življenje.
Oče je izvir veselja. Sin
je njegovo razodevanje in Sveti Duh njegov animator. Evangelist Matej nam pripoveduje,
da nas Sin takoj zatem, ko je hvalil Očeta, povabi: »Pridite k meni vsi, ki ste
utrujeni in obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste odpočili. Vzemite
nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste
počitek svojim dušam, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«
(Mt 11,28–30). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi,
ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje
praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje«
(apostolska spodbuda Veselje evangelija, 1).
Svojevrstno je tudi
srečanje Jezusa in Device Marije, ki je s posebno izkušnjo postala »začetek našega
veselja«. Učenci so bili poklicani k življenju z Jezusom in On jih je poslal oznanjat
(prim. Mr 3,14); tako so ponovno postali polni veselja. Zakaj ne bi tudi mi vstopili
v ta reko veselja?
4. »Velika nevarnost sedanjega sveta z njegovo mnogovrstno
in neznosno ponudbo potrošnje je samoljubna žalost, ki prihaja iz lagodnega in skopuškega
srca, iz bolestnega iskanja površnih užitkov, iz osamljene zavesti« (Veselje
evangelija, 2). Človeštvo mora zato zajemati iz zveličanja, ki ga je prinesel
Kristus. Učenci so tisti, ki se prepustijo Kristusovi ljubezni in jih zaznamuje gorečnost
za Božje kraljestvo, da bi postali prinašalci evangeljskega veselja. Vsi Gospodovi
učenci so poklicani gojiti veselje do evangelizacije. Škofje imajo kot prvi odgovorni
za oznanjevanje nalogo, da spodbujajo edinost krajevne Cerkve pri misijonarskem prizadevanju
ter pri tem upoštevajo, da se veselje oznanjevati Jezusa Kristusa izraža tako v oznanjevanju
v najbolj oddaljenih krajih, kakor v nenehnem 'izhodu' proti obrobjem lastnega ozemlja,
kjer ga pričakuje najrevnejše ljudstvo.
V številnih pokrajinah primanjkuje
duhovniških in redovnih poklicev. Pogosto je razlog za to odsotnost nalezljive apostolske
gorečnosti v skupnostih, zato ne navdušijo in ne pritegnejo. Veselje evangelija izhaja
iz srečanja z Jezusom in iz delitve dobrin z ubogimi. Zato spodbujam župnijska občestva,
združenja in skupine, da poživijo močno bratsko življenje, ki temelji na ljubezni
do Jezusa in je pozorna do potreb najbolj revnih. Tam, kjer so veselje, gorečnost,
želja prinašati Kristusa drugim, se porajajo pristni duhovni poklici. Med njimi ne
smemo pozabiti laiških misijonskih poklicev. Povečali sta se zavest istovetnosti in
misijonskega dela med vernimi laiki v Cerkvi in tudi zavest, da so poklicani prevzeti
vse vidnejšo vlogo pri razširjanju evangelija. Za učinkovito apostolsko delovanje
je zato pomembna primerna vzgoja.
5. »Bog ljubi veselega darovalca«
(2 Kor 9,7). Svetovni misijonski dan je tudi priložnost, da poživimo željo in obudimo
moralno dolžnost veselega prispevka oznanjevanja ad gentes. Osebni denarni
prispevek je znamenje lastnega darovanja najprej Gospodu in nato tudi bratom. S tem
ta dar postane orodje evangelizacije človeštva, zgrajenega na ljubezni.
Dragi
bratje in sestre, na letošnji svetovni misijonski dan imam v mislih predvsem krajevne
Cerkve. Ne pustimo, da nam ukradejo veselje do evangelizacije! Vabim vas, da se potopite
v veselje evangelija in tako gojite ljubezen, ki bo sposobna razsvetliti vašo poklicanost
in poslanstvo. Spodbujam vas, da si prikličete v spomin »prvo ljubezen«, s katero
je Gospod Jezus Kristus ogrel srce vsakega izmed vas, ne zaradi nostalgije, ampak
da bi vztrajali v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje
njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko karitativno ljubezen.
K
Mariji, vzoru ponižne in vesele evangelizacije, obračamo svojo molitev, da bi Cerkev
postala hiša za mnoge, mati vsem narodom, in bi omogočila rojstvo novega sveta.
Iz
Vatikana, 8. junija 2014, na binkoštni praznik.