VATIKAN (torek, 14. oktober 2014, RV) – Po tem, ko sta bila aprila za sveta
razglašena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., bo prihodnjo nedeljo med blažene
prištet še papež Pavel VI. Giovanni Battista Montini je bil rojen leta 1897. Njegov
pontifikat se je začel leta 1963, ko je nadaljeval delo svojega predhodnika Janeza
XXIII. Drugi vatikanski koncil, katerega je le-ta sklical, je pripeljal do konca leta
1965. Umrl je leta 1978. Sledil je kratek pontifikat Janeza Pavla I.
Po novem
blaženem je med drugim poimenovan inštitut, študijski in dokumentacijski center. Nahaja
se v njegovem rojstnem kraju Concesio v bližini Brescie na severu Italije. Predsednik
Inštituta Pavla VI., duhovnik Angelo Maffeis, je v pričakovanju beatifikacije
za Radio Vatikan predstavil osebnost tega papeža.
Najprej se je zaustavil pri
njegovi vlogi v drugem vatikanskem koncilu. Poudaril je njegovo »komplementarnost«
z Janezom XXIII., ko je ta cerkveni zbor vodil pri sestavljanju dokumentov, ko si
je prizadeval ustvariti pogoje, v katerih bi se koncilski očetje lahko izražali s
popolno svobodo, a bi istočasno dosegli sporazum in prispeli do soglasja glede dokumentov.
»Pavel VI. je koncil razlagal kot izpraševanje vesti, ki je moralo prečistiti zavest
Cerkve, njeno identiteto in njeno poslanstvo ter posledično prenoviti način, kako
predlagati evangeljsko sporočilo, strukture in oblike cerkvenega delovanja.«
Montini
ni bil oseba, ki bi takoj razkrila svojo notranjost; zelo pazljiv je bil pri izražanju
tistega, kar je bilo v njegovem srcu. Zato so te stvari postale znane šele po njegovi
smrti, ko so bili objavljeni nekateri njegovi osebni zapisi. Iz teh so jasno razvidne
globoke duhovne korenine, ki so navdihovale njegovo pastoralno delovanje, njegov trud,
da bi razumel čas, v katerem je živel, in njegove izbire.
Maffeis je tudi
mnenja, da ujemanje obreda beatifikacije Pavla VI. z dnem sklepa izredne škofovske
sinode ni naključje. Želja tega papeža je bila namreč, da je škofovska sinoda tista
institucija, ki bi nadaljevala s solidarnostjo, izmenjavo in soočanjem. Ti so bili
na visoki stopnji izraženi med drugim vatikanskim koncilom, a najti so morali tudi
poti, kako se izraziti v običajnem cerkvenem življenju. Kmalu blaženega Pavla VI.
pa na poseben način nekaj povezuje tudi s sedanjim papežem Frančiškom. In sicer njegovo
zavedanje o velikem zakladu, ki ga je Cerkev prejela v dar in ga mora razglašati z
brezpogojno zvestobo, in pa obenem rahločutnost za sodobno situacijo, kulturo in družbeno
stvarnost, v kateri mora Cerkev danes opravljati svoje poslanstvo.