Sinoda o družini: Povzetek razprav sedme generalne skupščine

VATIKAN (četrtek, 9. oktober 2014, RV) – Danes dopoldne se je na sedmi generalni skupščini škofovske sinode o družini zbralo 184 sinodalnih očetov. Prisoten je bil tudi papež Frančišek. Prvi del razprav je nadaljeval temo od včeraj, ki je govorila o težkih pastoralnih situacijah. Šele v drugem drugi delu zasedanja se je odprla tema, ki je predvidena po dokumentu Instrumentum laboris, to je Pastoralni izzivi glede odprtosti za življenje.

Sinodalni očetje so se danes torej vrnili k vprašanju glede pristopanja k zakramentu evharistije za ločene in ponovno poročene osebe. Poudarjena je bila nerazvezljivost zakonske zveze, brez kompromisov, kar temelji na dejstvu, da je zakramentalna vez objektivna realnost, je delo Kristusa v Cerkvi. To vrednoto je treba braniti in zanjo skrbeti z ustrezno predzakonsko katehezo, da se bosta zaročenca v popolnosti zavedala zakramentalne značilnosti zveze in poklicanosti, ki je del naravne te zveze. Primerno je tudi pastoralno spremljanje parov tudi po poroki.

Obenem je bilo rečeno, da je treba gledati posamezne primere, konkretne situacije, ki so lahko pomenijo veliko trpljenje, ter ločevati na primer me tistim, ki je zapustil sozakonca, in tistim, ki je bil zapuščen. Problem obstaja, je bilo večkrat poudarjeno v sinodalni dvorani, in Cerkev ga ne skriva. Pastorala ne sme biti izključujoča, iti na »vse ali nič«, ampak usmiljenja, kajti skrivnost Cerkve je skrivnost tolažbe.

Prav tako je bilo poudarjeno, da dejstvo, da ločene in ponovno poročene osebe ne smejo pristopati k evharistiji, nikakor ne pomeni, da niso člani krščanske skupnosti, ravno nasprotno, ponovno je treba premisliti, da obstajajo različne odgovornosti, ki jih ti lahko prevzamejo. Poleg tega je bilo rečeno, da bi bilo treba poenostaviti in pospešiti postopke za ugotovitev ničnosti zakona.

Glede konkubinata, skupnega življenja neporočenega para, je bilo povedano, da so motivi zanj pogosto ekonomski in socialni in ne pomenijo zavračanja nauka Cerkve. Ta in druge oblike zvez se živijo z ohranjanjem želje po krščanskem življenju in torej terjajo ustrezno pastoralo. Podobno je bilo rečeno glede homoseksualnih oseb: jasno je bilo poudarjeno, da priznanje zakonske zveze med osebama istega spola ni mogoče, a potreben je spoštljiv in ne diskriminatoren pristop v odnosu do homoseksualcev.

Govorniki so se zaustavili še pri vprašanju glede mešanih zakonov. Poleg težav, je treba dobro pogledati tudi možnosti, ki se ponujajo na področju pričevanje o ubranosti in medverskem dialogu. Ponovno je bila odprta tematika ustreznega jezika, da bi Cerkev uspela vključiti vernike in ne verne osebe, vse ljudi dobre volje, ter opredeliti modele družinskega življenja, ki podpirajo celostni razvoj človeške osebe in blaginjo družbe. Kot se je glasil eden od predlogov: o družini bi se naj govorilo s »preprosto gramatiko«, ki bi dosegla srca vernikov.

V drugem delu današnje dopoldanske skupščine se je razprava osredotočila na vprašanje pastorale glede odprtosti za življenje. Govorilo se je o odgovornem očetovstvu ter bilo poudarjeno, da je dar življenja (enako kot krepost čistosti) temeljna vrednota krščanskega zakona. Splav je bil opredeljen kot težki zločin. Beseda je tekla o številnih težkih razmerah, v katerih živijo mnoge družine, na primer na določenih azijskih območjih, ker se ugotavljajo primeri detomorov, nasilja nad ženskami, trgovina z ljudmi. Treba je narediti poudarek na pravičnosti kot eni od temeljnih kreposti družine.

Udeleženci sinode so razpravljali še o vprašanju glede odgovornosti staršev za versko vzgojo otrok. Gre za osnovno odgovornost, ki ji je treba nameniti ustrezno pozornost. Rečeno je tudi bilo, da pastorala otrok lahko postane stična točka za stik z družinami, ki se nahajajo v težki razmerah. Izpostavljen je bil tudi negativen vpliv kontracepcije na družbo, saj je privedla do zmanjšanja rojstev. Pri tem je bilo rečeno, da katoličani ne smejo ostati tiho, ampak morajo prinašati sporočilo upanja: otroci so pomembno, dajejo življenje in veselje svojim staršem ter krepijo vero in verske prakse. Ob koncu je beseda tekla še o bistveni vlogi laikov pri apostolatu družine in evangelizaciji družine ter tudi bistveni vlogi laičnih cerkvenih gibanj, ki lahko spremljajo družine v težavah.