Papež med jutranjo mašo: Spominjati se svoje zgodovine, tudi grehov, pomeni slaviti
Boga
VATIKAN (torek, 7. oktober 2014, RV) – Kadar molimo, ne smemo pozabiti na svojo
zgodovino, je spomnil papež Frančišek danes zjutraj. Med homilijo pri maši v kapeli
Doma sv. Marte je tudi poudaril, da je Gospod na poti življenja vedno poleg nas. Zato
je vernike povabil, naj ne dopustijo, da bi jih številne vsakdanje stvari tako raztresle,
da bi pozabili moliti.
Izhajal je iz današnjih svetopisemskih odlomkov. Apostol
Pavel se v pismu Galačanom spominja svojega življenja in pri tem ne skriva svojih
nekdanjih grehov. Kar je Bog storil s svojim ljudstvom, to je, izbral ga je in spremljal
na poti skozi puščavo, je storil in še dela z vsakim izmed nas, je ob tem pojasnil
papež Frančišek. Bili smo izbrani. To, da smo kristjani, je milost, milost ljubezni.
Zato se je dobro spominjati svoje resničnosti, ampak v njeni konkretnosti. Tako kot
je storil Pavel, ki je priznal, da je kruto preganjal Cerkev, in ni govoril, kako
je dober, da je sin tega ali onega ali da je plemenitega stanu. Rekel je: »Bil
sem preganjalec, bil sem hudoben!« Spominja se svoje poti, in sicer vse od njenega
začetka.
»Ta navada spominjati se svojega življenja med nami ni najbolj
običajna. Stvari pozabljamo, živimo le v trenutku in zgodovino potem pozabimo. Vsak
od nas ima svojo zgodovino: zgodovino milosti, zgodovino greha, zgodovino poti
… Dobro je moliti z našo zgodovino.« Spominjati se svojega življenja, kot je zatem
pojasnil papež, pomeni slaviti Boga. Spominjati se svojih grehov, katerih nas je Gospod
odrešil, pomeni slaviti Boga. Zato je Pavel govoril, da se ponaša samo z dvema stvarema:
s svojimi grehi in z milostjo križanega Boga. Njegovo spominjanje je bilo torej: »Grešnik
sem bil, toda križani Kristus me je odrešil.« »On me je izbral. On me je poklical.
On me je spremljal na poti.«
K takemu spominjanju Jezus vabi tudi nas.
Papež je spomnil na njegove besede Marti, da jo skrbi in vznemirja veliko stvari,
a da je potrebno le eno in da je Marija izbrala boljši del. Ta je poslušati Gospoda
in se spominjati. »Ne moremo vsak dan moliti, kot da ne bi imeli zgodovine. Vsak
od nas jo ima. In s to zgodovino v srcu gremo molit, kot Marija. Toda pogosto nas
kot Marto opravila, dan, delanje tistega, kar moramo narediti, odvrnejo in to zgodovino
pozabimo.«
Naš odnos z Bogom se ne začne na dan krsta. Takrat je le zapečaten.
Začne pa se, ko »nas je Bog iz večnosti pogledal in nas izbral«. Začne se »v
srcu Boga«. Spominjajmo se te Božje izbire glede nas, je spodbudil papež. Spominjajmo
se naše poti zaveze, ki je bila vedno spoštovana. Spominjajmo se obljube Boga, ki
nikoli ne razočara in je naše upanje: »To je resnična molitev.« Moliti je spominjati
se svoje zgodovine pred Bogom, kajti naša zgodovina je zgodovina njegove ljubezni
do nas.
Papež je homilijo sklenil s psalmistovimi besedami: »Gospod, preiskal
si me in me poznaš do kraja, zame veš, ko sedem ali ko vstanem, od daleč si
dojel vse moje misli. Opazuješ mojo hojo in moj počitek.« (Ps 139)