Papež Frančišek posvaril pred 'teatralnim pritoževanjem': Prava molitev prihaja iz srca

VATIKAN (torek, 30. september 2014, RV) – Tudi pritoževanje v trenutkih teme lahko postane molitev. Vendar pa se moramo varovati pred »teatralnim pritoževanjem«. Na to je papež Frančišek opozoril danes zjutraj med mašo v kapeli Doma sv. Marte, med katero je spomnil na vse tiste, ki živijo resnično »velike tragedije«, kot kristjani, ki so bili zaradi svoje vere odgnani z lastnih domov. V homiliji se je sicer naslonil na besede iz Jobove knjige.

Job prekolne dan, na katerega je bil rojen. Njegova molitev se zdi prekletstvo. Postavljen je bil na preizkušnjo, je spomnil papež. Izgubil je namreč svojo družino, vse dobrine, zdravje, celo njegovo telo je postalo ena sama »odvratna rana«. V tistem trenutku je izgubil potrpljenje in izrekel je vse te grde besede. Toda od vedno je bil navajen govoriti resnico in to je bila resnica, ki jo je občutil v tistem trenutku. Papež Frančišek si je nato zastavil vprašanje, če je ta človek, sam v tisti situaciji, preklinjal:

»Ko se Jezus pritoži – Oče, zakaj si me zapustil? – preklinja? To je skrivnost.« Papež je nadaljeval, da je pogosto poslušal osebe, ki živijo v težkih in bolečih razmerah, ki so veliko izgubile, se počutijo same in zapuščene. Ti ljudje so prišli, da bi se pritoževali in zastavljali so vprašanje: »Zakaj?« Bogu so se uprli. »Jaz pa pravim: 'Še naprej moli tako, kajti tudi to je molitev.'« Jezusove besede Očetu »zakaj si me zapustil« so bile molitev.

Tudi Jobove besede so molitev. Kot je razložil papež, moliti namreč pomeni biti pred Bogom v resnici. In Job je naredil prav to. Moli se z resnico, prava molitev prihaja iz srca, iz trenutka, ki ga nekdo živi. Job je torej molil, kot moli človek v trenutkih teme, v trenutkih življenja, ko ni upanja, ko ne vidi obzorja. Mnogo ljudi je danes v Jobovi situaciji: »Mnogo dobrih ljudi tako kot Job ne razume, kaj se jim je zgodilo, zakaj je tako. Mnogo je bratov in sester, ki nimajo upanja.«

Spomnimo se le velikih tragedij, kot na primer naših bratov, ki so samo zato, ker so kristjani, morali zapustiti svoje domove in so ostali brez vsega. Sprašujejo se: »Toda Gospod, verjel sem vate. Zakaj? Je verjeti vate, Gospod, prekletstvo?« Pomislimo na ostarele, ki so zapuščeni, na bolne, na osamljene, na vse v bolnišnicah. Za vse te, pa tudi za nas, kadar hodimo po poti teme, Cerkev moli, tako je zagotovil papež. Bolečino vzame nase in moli.

Mi, ki nismo bolni, nismo lačni, nimamo večjih potreb, je nadalje opozoril sveti oče, pa takrat, ko je v naši duši le malo teme, že verjamemo, da smo mučenci in nehamo moliti. Nekateri pravijo, da so na Boga jezni in zato ne gredo več k maši. Povod za to je po papeževih besedah nekaj majhnega. Pri tem je spomnil na sv. Terezijo Deteta Jezusa, kako si je v zadnjih mesecih svojega življenja prizadevala premišljevati o nebesih in je v sebi slišala glas, ki ji je govoril, naj ne bo neumna in naj si ne dela utvar, saj ni ničesar, kar bi jo čakalo.

Večkrat doživimo tudi take situacije. Sv. Terezija je še naprej molila in prosila za moč, da bi v temi lahko šla naprej. »To nas kliče k potrpežljivosti. Naše življenje je prelahko, naše pritoževanje je teatralno.« Naše tožbe niso nič v primerjavi s tožbami tolikih bratov in sester, ki živijo v temi, ki so skorajda izgubili spomin in upanje, ki živijo v izgnanstvu, ki so bili izgnani tudi iz samih sebe. Tudi Jezus je šel po tej poti. Od večera na Oljski gori pa do zadnjih besed na križu: »Oče, zakaj si me zapustil?«

Pomagata nam lahko dve stvari, ki ju je nakazal papež Frančišek. Prva je, da se pripravimo na takrat, ko bo prišla tema. Ta morda ne bo tako težka, kot je bila za Joba, a prišla bo. In na tisti trenutek lahko svoje srce pripravimo. Druga stvar pa je, da molimo. Skupaj s Cerkvijo lahko molimo za mnoge brate in sestre, ki trpijo izgnanstvo iz samih sebe, ki so v temi in bolečini, brez upanja. To je molitev Cerkve, kot je papež sklenil, za »trpeče Jezuse, ki so vsepovsod«.

Audio: