Blaženi Alvaro del Portillo: Ponižnost je bila zanj ključ za odpiranje vrat svetosti
MADRID (sobota, 27. september 2014, RV) – Alvaro del Portillo, naslednik
Jožefmarije Escrivája na čelu osebne prelature Opus Dei, je bil danes prištet med
blažene. Obred beatifikacije je v španski prestolnici Madrid, njegovem rojstnem mestu,
vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Kardinal
je novega blaženega predstavil tudi za Radio Vatikan:
Alvaro del Portillo se
je rodil 11. marca 1914. Bil je inženir gradbeništva, doktor filozofije in cerkvenega
prava. Leta 1935 je spoznal Jožefmarija Escrivàja in se kmalu zatem pridružil Opus
Dei, katerega je le-ta ustanovil sedem let poprej. 25. junija 1944 je prejel duhovniško
posvečenje. Escrivà ga je izbral za svojega spovednika. Tako je novi blaženi skupaj
z njim odšel v Rim in mu tam pomagal pri vodenju in širjenju Opus Dei. Bil je preprost
in vedno prijazen, visoko cenjen med vodilnimi v rimski kuriji. Za sodelovanje so
ga prosili v več vatikanskih dikasterijih. Leta 1975, ko je Jožefmarija Escrivà umrl,
je bil izvoljen za njegovega naslednika pri vodenju Opus Dei. Slednjega je sveti Janez
Pavel II. leta 1982 povzdignil v osebno prelaturo in s tem Portilla imenoval za prelata.
6. januarja leta 1991 ga je isti papež posvetil v škofa. Novi blaženi je nepričakovano
umrl 23. marca 1994 v Rimu, le nekaj ur zatem, ko se je vrnil z romanja v Sveto deželo.
Tistega dne je k njegovemu mrtvemu telesu prišel molit tudi Janez Pavel II.
»Delovanje
novega blaženega je bilo zaznamovano z zvestobo ustanovitelju Opus Dei in njegovemu
sporočilu; z neutrudno pastoralno gorečnostjo, ki je omogočila, da se je apostolat
Opus Dei razširil v dvajset novih držav; s stalnim služenjem Cerkvi, in sicer z ljubeznijo
in zvestobo.« Vse to, kot pravi kardinal Amato, se je napajalo iz »vsakodnevnega
in globokega molitvenega življenja«. Slednje pa je tudi povod, da papež Frančišek
Alvara del Portilla imenuje »pastir v skladu z Jezusovim srcem in delaven duhovnik
Cerkve«.
Med posebnostmi njegove svetosti so mnoge kreposti, na primer
vera, upanje in ljubezen, ki jih je novi blaženi živel junaško. »A te svoje krepostne
navade je živel v luči blagrov krotkosti, usmiljenja in čistosti srca.« Portillo
je bil osebnost velike človečnosti. »Bil je živeči zgled zvestobe evangeliju, Cerkvi
in papeževemu nauku.« Imel je globok občutek za sinovsko, prijateljsko in dejansko
občestvo s svetim očetom. Nauk le-tega je pomagal spoznavati vsem vernikom, povezanim
z Opus Dei.
Kardinal Angelo Amato nadalje pove zanimivost, da je novi blaženi,
kadar je bil v baziliki sv. Petra, vedno molil Vero pred grobom apostola in Salve
Regina pred podobo Marije, Matere Cerkve (Maria, Mater Ecclesiae).
Imel pa
je še eno krepost, ki jo je živel na posebno svojstven način. Iz nje je naredil nepogrešljivo
orodje svetosti in apostolata. To je bila »krepost ponižnosti, posnemanje in poistovetenje
s Kristusom, ki je bil krotak in v srcu ponižen«. Rad je imel geste preproste
ljudske pobožnosti. Večkrat se je na primer po kolenih povzpel po svetih stopnicah
v Rimu. S tem je tudi drugim vernikom dajal »lekcijo preprostosti in pobožnosti«.
Tako kot za sv. Avguština je bila ponižnost zanj »dom dejavne ljubezni«. Pogosto
je ponavljal besede: »Če želiš biti svet, bodi ponižen; če želiš biti bolj svet,
bodi bolj ponižen; če želiš biti najbolj svet, bodi najbolj ponižen.« »Ponižnost
je bila zanj ključ za odpiranje vrat svetosti, medtem ko je bila nadutost velika ovira
pred tem, da bi videli in ljubili Boga.« Govoril je: »Ponižnost nam z obraza
strga kartonsko masko, ki je smešna in ki jo nosijo domišljave osebe, zadovoljne same
s seboj.«
Ponižnost je tako tudi tisto, kot je kardinal Amato sklenil,
o čemer novi blaženi sedaj govori nam: »Vabi, da bi bili sveti kot on, da bi živeli
ljubeznivo, usmiljeno, prijazno, krotko in ponižno svetost. Cerkev in svet
potrebujeta veliko predstavo svetosti, da bi z njeno vonjavo očistila smrad številnih
razvad, ki se razkazujejo z arogantno vztrajnostjo.«